Page 54 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 54
V primežu medplemiških prerivanj
trdil, da ima Egelof Šaleški lastniško pravico do cerkve sv. Martina in pra-
vico predlagati novega vikarja, ki ga je moral škalski župnik le potrditi. Ta
šmartinski vikar pa je ostal v duhovnih stvareh podrejen škalskemu žu-
pniku. Tako naj bi bilo že več kot 40 let, vse od časov umrlih škalskih žu-
pnikov Friderika in Hartnida. Na prošnjo Egelofa Šaleškega naj bi pokoj-
ni oglejski patriarh Bertold Andeški (1218–1251) brez vednosti takratne-
ga škalskega župnika Hermana podelil popolni oprostitveni privilegij za
šmartinsko cerkev, s katerim bi jo povsem izvzel iz škalske župnije.108 Ven-
dar je ta privilegij po intervenciji škalskega župnika preklical. Egelof Šale-
ški je to listino, s katero je patriarh preklical prvotno oprostitveno listino,
raztrgal. Kljub zanikanju Egelofa je to izjavo potrdil tudi diakon Ulrik, ki
je bil dalj časa predstojnik škalske fare.
Ta listina je torej potrdila stanje, ki je bilo v navadi že »več kot 40 let«
– se pravi, da je imel lastniške pravice nad šmartinsko cerkvijo šaleški gra-
ščak, duhovne in cerkvene pravice pa so bile rezervirane za škalskega žu-
pnika. S tem dobimo jasen odgovor na vprašanje časovnega zaporedja na-
stanka cerkva v Šaleški dolini, saj je škalska fara kot starejša in pomembnej-
ša imela duhovne pravice nad mlajšo in manj pomembno šmartinsko cer-
kvijo ter je bil zato lahko škalski župnik označen v listini kot »maioribus
in omnibus spiritualibus«, torej kot duhovni predstojnik šmartinskemu.
Po drugi strani pa listina nedvomno govori o tem, da je šmartinska cerkev
nastala kot lastniška cerkev šaleških gospodov. V listini beremo, da je tako
že od časov umrlih škalskih župnikov Friderika in Hartnida. Če Hartni-
da razen v tej listini ne najdemo omenjenega v nobeni drugi, pa je z župni-
kom Friderikom drugače. Ta je bil omenjen v dveh listinah. Prva je iz leta
1173, v kateri je naštet med pričami v listini, ki jo je spisal vodilni oglejski
notar Romulus v imenu oglejskega patriarha Ulrika II. v Rečici ob Savinji
in se tiče posesti žičke kartuzije,109 druga pa iz 30. junija 1178, ko je bil pri-
ča poravnavi prepira med belinjskim opatom Riherjem in savinjskim arhi-
diakonom Bertoldom, župnikom v fari sv. Pankracija v Starem trgu pri Slo-
venj Gradcu,110 vezanim na cerkev sv. Pankracija v Starem Trgu pri Slovenj
Gradcu.111 Ti listini tudi dokazujeta, da omenjena ureditev odnosov med
Primerjaj tudi: H. Pirchegger, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Al-
penländer II/1, Steiermark, 164.
1173, Rečica ob Savinji; StUB I., št. 551, 521; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 540, 274 (»Fri-
derico (plebano) de Scalach«).
O savinjskem arhidiakonatu glej tudi: Jakob Richter, Savinjski arhidiakonat in njegov ko-
nec, ČZN NV 2 (1966), 104–111. I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III/l, Das
Archidiakonat Saunien, Cilli 1880, 3–23.
1178, junij 30, Štanjel; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 611, 311 (»Federico (?pleba)no de Sca-
lach«). Glej tudi Jože Mlinarič, Župnija sv. Pankracija pri Slovenjem Gradcu do pridru-
trdil, da ima Egelof Šaleški lastniško pravico do cerkve sv. Martina in pra-
vico predlagati novega vikarja, ki ga je moral škalski župnik le potrditi. Ta
šmartinski vikar pa je ostal v duhovnih stvareh podrejen škalskemu žu-
pniku. Tako naj bi bilo že več kot 40 let, vse od časov umrlih škalskih žu-
pnikov Friderika in Hartnida. Na prošnjo Egelofa Šaleškega naj bi pokoj-
ni oglejski patriarh Bertold Andeški (1218–1251) brez vednosti takratne-
ga škalskega župnika Hermana podelil popolni oprostitveni privilegij za
šmartinsko cerkev, s katerim bi jo povsem izvzel iz škalske župnije.108 Ven-
dar je ta privilegij po intervenciji škalskega župnika preklical. Egelof Šale-
ški je to listino, s katero je patriarh preklical prvotno oprostitveno listino,
raztrgal. Kljub zanikanju Egelofa je to izjavo potrdil tudi diakon Ulrik, ki
je bil dalj časa predstojnik škalske fare.
Ta listina je torej potrdila stanje, ki je bilo v navadi že »več kot 40 let«
– se pravi, da je imel lastniške pravice nad šmartinsko cerkvijo šaleški gra-
ščak, duhovne in cerkvene pravice pa so bile rezervirane za škalskega žu-
pnika. S tem dobimo jasen odgovor na vprašanje časovnega zaporedja na-
stanka cerkva v Šaleški dolini, saj je škalska fara kot starejša in pomembnej-
ša imela duhovne pravice nad mlajšo in manj pomembno šmartinsko cer-
kvijo ter je bil zato lahko škalski župnik označen v listini kot »maioribus
in omnibus spiritualibus«, torej kot duhovni predstojnik šmartinskemu.
Po drugi strani pa listina nedvomno govori o tem, da je šmartinska cerkev
nastala kot lastniška cerkev šaleških gospodov. V listini beremo, da je tako
že od časov umrlih škalskih župnikov Friderika in Hartnida. Če Hartni-
da razen v tej listini ne najdemo omenjenega v nobeni drugi, pa je z župni-
kom Friderikom drugače. Ta je bil omenjen v dveh listinah. Prva je iz leta
1173, v kateri je naštet med pričami v listini, ki jo je spisal vodilni oglejski
notar Romulus v imenu oglejskega patriarha Ulrika II. v Rečici ob Savinji
in se tiče posesti žičke kartuzije,109 druga pa iz 30. junija 1178, ko je bil pri-
ča poravnavi prepira med belinjskim opatom Riherjem in savinjskim arhi-
diakonom Bertoldom, župnikom v fari sv. Pankracija v Starem trgu pri Slo-
venj Gradcu,110 vezanim na cerkev sv. Pankracija v Starem Trgu pri Slovenj
Gradcu.111 Ti listini tudi dokazujeta, da omenjena ureditev odnosov med
Primerjaj tudi: H. Pirchegger, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Al-
penländer II/1, Steiermark, 164.
1173, Rečica ob Savinji; StUB I., št. 551, 521; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 540, 274 (»Fri-
derico (plebano) de Scalach«).
O savinjskem arhidiakonatu glej tudi: Jakob Richter, Savinjski arhidiakonat in njegov ko-
nec, ČZN NV 2 (1966), 104–111. I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III/l, Das
Archidiakonat Saunien, Cilli 1880, 3–23.
1178, junij 30, Štanjel; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 611, 311 (»Federico (?pleba)no de Sca-
lach«). Glej tudi Jože Mlinarič, Župnija sv. Pankracija pri Slovenjem Gradcu do pridru-
