Page 435 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 435
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
Hekenberškega s tem tipičnim Kacenštajnskim imenom najdemo kot pričo
še v listini iz leta 1399.112
Za razliko od Polanov pa je druga veja rodbine, Kacenštanjski, doživlja-
la svoj vrhunec. Brata Dipold IV. in Rudolf I. sta postala tako bogata, da
sta (kot to slikovito opiše Dušan Kos) začela sama »zbirati« gradove in go-
spostva.113 Njun status med vitezi Celjskimi je bil visok. To dokazuje med
ostalim tudi dejstvo, da sta eden ali drugi nastopala na strani grofov kot ak-
tivna udeleženca pri mnogih pravnih aktih. Leta 1355 je bil tako Dipold
Kacenštajnski eden od štirih zastopnikov grofa Friderika Celjskega pri po-
mirjanju spora zaradi meja med salzburškim posestvom Brežice in krškim
gospostvom Podsreda, ki ga je imel grof v fevdu.114 Leta 1357 sta dobila ka-
cenštajnska brata od avstrijskega vojvode Alberta v zastavo tudi grad Stre-
chau. Ta grad jima je vojvoda zastavil zato, da je tako poravnal dolg v viši-
ni 8000 guldnov, ki ga je imela do njiju njegova mati, bavarska vojvodinja
Margareta. K zastavi je spadal grad skupaj z običajnim pomirjem ter z vse-
mi dajatvami, ki pripadajo gradu od vojvodovega urada v Auseeju.115 Vse
skupaj je letno prinašalo 800 guldnov, grad in pripadajoče pa naj bi osta-
lo v zastavi, dokler ne bi bila dolžna vsota poravnana. Pomen soli in solnih
rudnikov iz Auseeja in okolice je seveda poznan. Zato ni čudno, da je po
tem uradu takoj dobil apetite celjski grof Friderik, ki je dve leti kasneje, leta
1359, odkupil dolg 8000 guldnov od obeh kacenštajnskih bratov, sam pa
je prejel v zastavo grad Strechau s pripadajočim od avstrijskega, štajerskega
in koroškega vojvode Rudolfa.116 K odkupni vsoti, ki jo je Friderik Celjski
plačal Rudolfu Kacenštajnskemu za grad Strehau, je gotovo potrebno šteti
tudi grad Boštanj na Savi s pripadajočo posestvijo, ki ga je aprila leta 1359
kupil za vsoto 800 mark oglejskih denaričev.117
1399, april 1, Velenje; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 3968.
V tej listini je ohranjen (žal precej poškodovan) pečat Dipolda Hekenberškega. Pečat opiše
Dušan Kos kot »enostopenjsko razcepljen ščit«, poškodba pečata pa je tolikšna, da ni mo-
goče nedvoumno blazoniranje grba. J. Kraßler (Wappenschlüssel, 23) navaja za leto 1399 grb
nekega (istega) »Hokenberga«, ki ga opiše kot enkrat prelomljen kol v ščitu. Kot kaže, gre
za povsem nov grb, ki ga ne moremo povezati ne z že opisanimi Kacenštajnskimi ne s Turn-
skimi grbi.
D. Kos, Med gradom in mestom, 73.
1355, oktober 18, Ptuj; originalna perg. listina v ARS CE III, št. 23.
1357, april 19, Dunaj, prepis iz 19. stoletja v StLA, št. 2599d.
1359, januar 2; originalna perg. listina v ARS CE III, št. 28. Prepis iz 19. stoletja v: StLA, št.
2683.
1359, april 24, Celje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 174; prepis iz 19. stoletja v StLA, št.
2693a.
Hekenberškega s tem tipičnim Kacenštajnskim imenom najdemo kot pričo
še v listini iz leta 1399.112
Za razliko od Polanov pa je druga veja rodbine, Kacenštanjski, doživlja-
la svoj vrhunec. Brata Dipold IV. in Rudolf I. sta postala tako bogata, da
sta (kot to slikovito opiše Dušan Kos) začela sama »zbirati« gradove in go-
spostva.113 Njun status med vitezi Celjskimi je bil visok. To dokazuje med
ostalim tudi dejstvo, da sta eden ali drugi nastopala na strani grofov kot ak-
tivna udeleženca pri mnogih pravnih aktih. Leta 1355 je bil tako Dipold
Kacenštajnski eden od štirih zastopnikov grofa Friderika Celjskega pri po-
mirjanju spora zaradi meja med salzburškim posestvom Brežice in krškim
gospostvom Podsreda, ki ga je imel grof v fevdu.114 Leta 1357 sta dobila ka-
cenštajnska brata od avstrijskega vojvode Alberta v zastavo tudi grad Stre-
chau. Ta grad jima je vojvoda zastavil zato, da je tako poravnal dolg v viši-
ni 8000 guldnov, ki ga je imela do njiju njegova mati, bavarska vojvodinja
Margareta. K zastavi je spadal grad skupaj z običajnim pomirjem ter z vse-
mi dajatvami, ki pripadajo gradu od vojvodovega urada v Auseeju.115 Vse
skupaj je letno prinašalo 800 guldnov, grad in pripadajoče pa naj bi osta-
lo v zastavi, dokler ne bi bila dolžna vsota poravnana. Pomen soli in solnih
rudnikov iz Auseeja in okolice je seveda poznan. Zato ni čudno, da je po
tem uradu takoj dobil apetite celjski grof Friderik, ki je dve leti kasneje, leta
1359, odkupil dolg 8000 guldnov od obeh kacenštajnskih bratov, sam pa
je prejel v zastavo grad Strechau s pripadajočim od avstrijskega, štajerskega
in koroškega vojvode Rudolfa.116 K odkupni vsoti, ki jo je Friderik Celjski
plačal Rudolfu Kacenštajnskemu za grad Strehau, je gotovo potrebno šteti
tudi grad Boštanj na Savi s pripadajočo posestvijo, ki ga je aprila leta 1359
kupil za vsoto 800 mark oglejskih denaričev.117
1399, april 1, Velenje; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 3968.
V tej listini je ohranjen (žal precej poškodovan) pečat Dipolda Hekenberškega. Pečat opiše
Dušan Kos kot »enostopenjsko razcepljen ščit«, poškodba pečata pa je tolikšna, da ni mo-
goče nedvoumno blazoniranje grba. J. Kraßler (Wappenschlüssel, 23) navaja za leto 1399 grb
nekega (istega) »Hokenberga«, ki ga opiše kot enkrat prelomljen kol v ščitu. Kot kaže, gre
za povsem nov grb, ki ga ne moremo povezati ne z že opisanimi Kacenštajnskimi ne s Turn-
skimi grbi.
D. Kos, Med gradom in mestom, 73.
1355, oktober 18, Ptuj; originalna perg. listina v ARS CE III, št. 23.
1357, april 19, Dunaj, prepis iz 19. stoletja v StLA, št. 2599d.
1359, januar 2; originalna perg. listina v ARS CE III, št. 28. Prepis iz 19. stoletja v: StLA, št.
2683.
1359, april 24, Celje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 174; prepis iz 19. stoletja v StLA, št.
2693a.
