Page 438 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 438
V primežu medplemiških prerivanj
iz Ernfelsa kot razsodniki ta spor poravnali.126 Poravnalna listina žal ne raz-
kriva vseh podrobnosti, ki bi bile zanimive, domnevamo pa lahko, da je bila
ena od točk spora tudi ptujska posest v Šaleški in Savinjski dolini.
Prehod posesti gradu Velenje iz rok družine Ptujskih na Liechtenstein-
ske je želel izkoristiti grof Herman II. Celjski in se v tem trenutku polastiti
še predzadnje ptujske posesti, vendar je moral po razsodbi vojvode Albrehta
21. aprila 1393 grad in posest Velenje vrniti Hansu Liechtensteinskemu.127
Posest gradu Hekenberg je ostala Ptujskim vse do njihovega izumrtja
leta 1438, ko so jo najprej pridobili do leta 1441 Stubenbergi, nato pa so se
je vendarle uspeli polastiti knezi Celjski. Toda tudi njihovo posedovanje je
bilo le kratkotrajno, saj je leta 1456 tudi ta družina izumrla, grad in posest
Hekenberga pa sta prešla v roke deželnega kneza. Grad Velenje je nato ena-
ko, kot so ga najprej dobili Liechtensteinski, s poroko dobil Friderik Stu-
benberški, ki se je poročil z neko pripadnico iz družine Liechtensteinskih.
Poleg obeh manjših gradov pa so Ptujski vendarle ohranili pomembno
posest. To so bili trije fevdi krške škofije ter gradovi Dobrna, Lemberg in
Ranšperk. Vsi trije so tvorili pomembno geografsko celoto in predstavljali
stabilen finančni vir, kateremu se seveda niso bili prirpavljeni odpovedati.
Kljub temu pa lahko rečemo, da je po izgubi Kacenštajna in po koncu bor-
be za grad Rudenek Savinjska dolina izgubila svoj prejšnji pomen v družin-
ski politiki, s tem pa se je končalo več kot dvestoletno obdobje borb velikih
plemiških rodbin za posest in prevlado na področju Savinjske in Šaleške
doline, borbe, ki se je začela po razpadu velike krajišniške posesti v prvi po-
lovici 11. stoletja oz. po umiku zadnjih velikih grofovskih družin iz Bavar-
ske, ki so do srede 12. stoletja obvladovale dogajanje na tem področju. To
so bile družine grofov Bognov in mejnogrofovske družine Cham-Vohbur-
ških, svoje posesti pa so na zahodu Savinjske doline imeli tudi grofje Span-
heimski. Po tem času pa se začne obdobje stalnih napetosti med posame-
znimi plemiškimi družinami, ki so se vse trudile, da bi dosegle prevlado.
Najprej so se v ta prizadevanja intenzivno vključili grofje Vovbrški, gospod-
je iz Orta in gospodje Ptujski, po izumrtju Vovbrških in Ortov pa jih zame-
njajo za kratek čas najprej gospodje Aufensteinski, predvsem pa svobodni
1377, april 13; original v Hofkammerarchiv na Dunaju, mikrofilm v ARS, uporabil sem
prepis v GZS na SAZU.
1393, april 21, je vojvoda Albreht odločil spor med Hansom Liechtensteinskim in grofom
Hermanom I. Celjskim. Slednji je prvemu protipravno odvzel grad »Walem« (Velenje), zato
pa je ta zaprl nekega župnika v Šaleški dolini. Povzeto po: A. Muchar, Geschichte des Herz-
ogtums Steiermark VII, 47, kjer pa je napačno datiran dogodek v 31. april, kar je nato povzel
tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 155, in isti, Das Dekanat Schallthal, 272.
iz Ernfelsa kot razsodniki ta spor poravnali.126 Poravnalna listina žal ne raz-
kriva vseh podrobnosti, ki bi bile zanimive, domnevamo pa lahko, da je bila
ena od točk spora tudi ptujska posest v Šaleški in Savinjski dolini.
Prehod posesti gradu Velenje iz rok družine Ptujskih na Liechtenstein-
ske je želel izkoristiti grof Herman II. Celjski in se v tem trenutku polastiti
še predzadnje ptujske posesti, vendar je moral po razsodbi vojvode Albrehta
21. aprila 1393 grad in posest Velenje vrniti Hansu Liechtensteinskemu.127
Posest gradu Hekenberg je ostala Ptujskim vse do njihovega izumrtja
leta 1438, ko so jo najprej pridobili do leta 1441 Stubenbergi, nato pa so se
je vendarle uspeli polastiti knezi Celjski. Toda tudi njihovo posedovanje je
bilo le kratkotrajno, saj je leta 1456 tudi ta družina izumrla, grad in posest
Hekenberga pa sta prešla v roke deželnega kneza. Grad Velenje je nato ena-
ko, kot so ga najprej dobili Liechtensteinski, s poroko dobil Friderik Stu-
benberški, ki se je poročil z neko pripadnico iz družine Liechtensteinskih.
Poleg obeh manjših gradov pa so Ptujski vendarle ohranili pomembno
posest. To so bili trije fevdi krške škofije ter gradovi Dobrna, Lemberg in
Ranšperk. Vsi trije so tvorili pomembno geografsko celoto in predstavljali
stabilen finančni vir, kateremu se seveda niso bili prirpavljeni odpovedati.
Kljub temu pa lahko rečemo, da je po izgubi Kacenštajna in po koncu bor-
be za grad Rudenek Savinjska dolina izgubila svoj prejšnji pomen v družin-
ski politiki, s tem pa se je končalo več kot dvestoletno obdobje borb velikih
plemiških rodbin za posest in prevlado na področju Savinjske in Šaleške
doline, borbe, ki se je začela po razpadu velike krajišniške posesti v prvi po-
lovici 11. stoletja oz. po umiku zadnjih velikih grofovskih družin iz Bavar-
ske, ki so do srede 12. stoletja obvladovale dogajanje na tem področju. To
so bile družine grofov Bognov in mejnogrofovske družine Cham-Vohbur-
ških, svoje posesti pa so na zahodu Savinjske doline imeli tudi grofje Span-
heimski. Po tem času pa se začne obdobje stalnih napetosti med posame-
znimi plemiškimi družinami, ki so se vse trudile, da bi dosegle prevlado.
Najprej so se v ta prizadevanja intenzivno vključili grofje Vovbrški, gospod-
je iz Orta in gospodje Ptujski, po izumrtju Vovbrških in Ortov pa jih zame-
njajo za kratek čas najprej gospodje Aufensteinski, predvsem pa svobodni
1377, april 13; original v Hofkammerarchiv na Dunaju, mikrofilm v ARS, uporabil sem
prepis v GZS na SAZU.
1393, april 21, je vojvoda Albreht odločil spor med Hansom Liechtensteinskim in grofom
Hermanom I. Celjskim. Slednji je prvemu protipravno odvzel grad »Walem« (Velenje), zato
pa je ta zaprl nekega župnika v Šaleški dolini. Povzeto po: A. Muchar, Geschichte des Herz-
ogtums Steiermark VII, 47, kjer pa je napačno datiran dogodek v 31. april, kar je nato povzel
tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 155, in isti, Das Dekanat Schallthal, 272.
