Page 437 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 437
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
koma Dipoldu V. in Rudolfu III. še naprej podelil desetine (ki sta jih imela
od njega v zastavi že od prej), ležeče pri »Arch«, v vrednosti 200 guldnov.
Vsekakor predstavlja izgubljena bitka gospodov Ptujskih za grad Kacen-
štajn in s tem očitno povezana odpoved nadaljnjim prizadevanjem za pri-
dobitev gradu in posesti Rudeneka tudi dokončen konec ptujskim prizade-
vanjem za večjo vlogo na področju Savinjske in Šaleške doline. Od nekdaj
velike posesti, katere vrhunec predstavlja leto 1323 in pridobitev posestva
gospoščin Hekenberga in Velenja od svojih sorodnikov Kunšperških, jim
je od srede 14. stoletja dalje ostala le še posest teh dveh gradov. Vso prvotno
alodialno posest, ki so jo pridobili v veliki meri kot dediščino po Dravsko/
Šoštanjskih in tudi kot dediščino po gospodih iz Orta ali z nakupi, so do
srede 14. stoletja izgubili v konfliktih z močnejšimi od sebe. Najprej so bili
to grofje Vovbrški, nato pa njihovi nasledniki grofje Celjski, ki so jim z od-
vzemom Kacenštajna zadali zadnji in odločilni udarec. V kako veliki sti-
ski so se v Savinjski in Šaleški dolini znašli gospodje Ptujski, priča tudi dej-
stvo, da so bili leta 1362 prisiljeni zastaviti svoj grad Velenje vojvodi Rudol-
fu Habsburškemu in so ga nato prejeli nazaj v fevd.123 S tem dejanjem so si
pridobili mogočnega zaveznika, ki jih je lahko obvaroval pred skoraj ne-
vzdržnim pritiskom Celjskih grofov. Po Rudolfovi smrti je grad ponovno
prešel v last Ptujskih, posest na področju Savinjske oz. Šaleške doline pa je
za Ptujske izgubila že skoraj ves pomen.
Kako malo je Ptujskim po tem obdobju pomenila posest na obravnava-
nem področju, govori tudi dejstvo, da so (Hans Pirchegger domneva, da
okoli leta 1380)124 ob poroki Hansa Liechtensteinskega iz judenburške li-
nije in Ane Ptujske mirno predali Ani kot doto posest gradu in trga Vele-
nje.125 Do poroke je moralo priti nekoliko prej, kot je to domneval Hans Pir-
chegger, in sicer nedvomno pred aprilom 1377. Ob poroki je namreč med
Hansom Liechtensteinskim in njegovo ženo Ano na eni strani ter njenim
bratrancem Hartnidom V. Ptujskim na drugi prišlo do spora, vezanega sko-
raj gotovo na vprašanje dedovanja. Kaže, da se je Hartnid V. Ptujski uprl
temu, da bi Ana podedovala po svojem očetu vsa njegova posestva. Aprila
leta 1377 so nato štajerski glavar Rudolf iz Walseeja, Haug Devinski in Oto
1362; po regestu v: J. Losert, Das Archiv des Hauses Stubenberg, št. 33, 79 (»Item, ain lehn-
brieff von erczherczogen Rudolffen zu Osterreich dem virden /sic!/ ausgangen umb die ve-
ste Wellen und ander guter darzu gehorent Frydreichen von Pethau lautnd. Des datum stet
1300 seins gewalts im virden iar.«).
H. Pirchegger, Die Landesfürst und Adel III, 64.
Prim. H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte, 210; D. Kos, Med gradom in
mestom, 103.
koma Dipoldu V. in Rudolfu III. še naprej podelil desetine (ki sta jih imela
od njega v zastavi že od prej), ležeče pri »Arch«, v vrednosti 200 guldnov.
Vsekakor predstavlja izgubljena bitka gospodov Ptujskih za grad Kacen-
štajn in s tem očitno povezana odpoved nadaljnjim prizadevanjem za pri-
dobitev gradu in posesti Rudeneka tudi dokončen konec ptujskim prizade-
vanjem za večjo vlogo na področju Savinjske in Šaleške doline. Od nekdaj
velike posesti, katere vrhunec predstavlja leto 1323 in pridobitev posestva
gospoščin Hekenberga in Velenja od svojih sorodnikov Kunšperških, jim
je od srede 14. stoletja dalje ostala le še posest teh dveh gradov. Vso prvotno
alodialno posest, ki so jo pridobili v veliki meri kot dediščino po Dravsko/
Šoštanjskih in tudi kot dediščino po gospodih iz Orta ali z nakupi, so do
srede 14. stoletja izgubili v konfliktih z močnejšimi od sebe. Najprej so bili
to grofje Vovbrški, nato pa njihovi nasledniki grofje Celjski, ki so jim z od-
vzemom Kacenštajna zadali zadnji in odločilni udarec. V kako veliki sti-
ski so se v Savinjski in Šaleški dolini znašli gospodje Ptujski, priča tudi dej-
stvo, da so bili leta 1362 prisiljeni zastaviti svoj grad Velenje vojvodi Rudol-
fu Habsburškemu in so ga nato prejeli nazaj v fevd.123 S tem dejanjem so si
pridobili mogočnega zaveznika, ki jih je lahko obvaroval pred skoraj ne-
vzdržnim pritiskom Celjskih grofov. Po Rudolfovi smrti je grad ponovno
prešel v last Ptujskih, posest na področju Savinjske oz. Šaleške doline pa je
za Ptujske izgubila že skoraj ves pomen.
Kako malo je Ptujskim po tem obdobju pomenila posest na obravnava-
nem področju, govori tudi dejstvo, da so (Hans Pirchegger domneva, da
okoli leta 1380)124 ob poroki Hansa Liechtensteinskega iz judenburške li-
nije in Ane Ptujske mirno predali Ani kot doto posest gradu in trga Vele-
nje.125 Do poroke je moralo priti nekoliko prej, kot je to domneval Hans Pir-
chegger, in sicer nedvomno pred aprilom 1377. Ob poroki je namreč med
Hansom Liechtensteinskim in njegovo ženo Ano na eni strani ter njenim
bratrancem Hartnidom V. Ptujskim na drugi prišlo do spora, vezanega sko-
raj gotovo na vprašanje dedovanja. Kaže, da se je Hartnid V. Ptujski uprl
temu, da bi Ana podedovala po svojem očetu vsa njegova posestva. Aprila
leta 1377 so nato štajerski glavar Rudolf iz Walseeja, Haug Devinski in Oto
1362; po regestu v: J. Losert, Das Archiv des Hauses Stubenberg, št. 33, 79 (»Item, ain lehn-
brieff von erczherczogen Rudolffen zu Osterreich dem virden /sic!/ ausgangen umb die ve-
ste Wellen und ander guter darzu gehorent Frydreichen von Pethau lautnd. Des datum stet
1300 seins gewalts im virden iar.«).
H. Pirchegger, Die Landesfürst und Adel III, 64.
Prim. H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte, 210; D. Kos, Med gradom in
mestom, 103.
