Page 322 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 322
V primežu medplemiških prerivanj
venske marke.139 To relativno mrtvilo v delovanju na matičnem področju
Savinjske doline pa se je spremenilo šele s smrtjo zadnjega vovbrškega grofa
Hermana, ki je umrl leta 1322 in po čigar smrti so se Žovneški intenzivno
vrgli v boj za čim večji kos dediščine, ki so si jo sicer delili še z grofi Aufen-
steinskimi in Pfannberškimi. Edino izjemo pri tem relativnem mirovanju
pomeni pridobitev večjih posesti v Kotljah na Koroškem. Leta 1313 je grof
Ulrik IV. Pfannberški naznanil, da nima več nobenih pravic nad posest-
mi v Kotljah, ki jih je dobrovoljno predal svojemu stricu Ulriku II. Žovne-
škemu.140 Naslednje leto je Ulrik II. kupil za 50 mark srebra še triintride-
set hub v Kotljah in okolici od bratov Ditrika s Pukštajna, Friderika Pur-
kheimerja in Merchla – sinov Markvarda z Žlemberka/Schmiernberga.141
Podobno pojemanje moči (ki ni bilo le začasno in le neke vrste zajema-
nje zaleta za nadaljnje širjenje, temveč je kazalo na resno krizo družine) pa
lahko opazujemo tudi pri Kunšperških. Že pri obravnavanju usode gradu
Turn in borbe med Kunšperškimi in grofi Vovbrškimi za to gospoščino
smo ugotovili, da so se morali Kunšperški ukloniti močnejšim od sebe. Po-
stavili smo tudi tezo, da je eden od vzrokov tudi borba med Vovbrškimi in
Ptujskimi za odvetniške pravice nad posestmi Gornjegrajskega samostana.
Ni pa bil to edini vzrok. Oto III. Kunšperški je v šetdesetih letih 13. stole-
tja, ko je postal polnoleten, prestavil težišče svojega delovanja v Savinjsko
dolino. K temu so ga prisilili predvsem nemirni časi na meji z Ogrsko in
Hrvaško, kjer se je krški škof, Otonov senior, zapletel v vojno. Vojaške spo-
pade s hrvaškimi vitezi je v imenu krškega škofa vodil ravno Oto III. Leta
1267 sta se oba, Oto III. in krški škof Dietrik II., sporazumela s Hrvati o
Prim. H. Dopsch, Die Grafen von Cilli, 13, in še posebej: isti, Die Freien von Sanegg als ste-
irische Landherren und ihr Aufsties zu Grafen von Cilli, 23–34, zlasti 30, 31.
1313, februar 2, orig. perg. listina v ARS CE I, št. 14; objavljeno v: CKL, št. 14, 118, 119.
Regest v: K. Tangl, Die Freiein von Suneck, MHVSt 12/1863, 71; F. Krones, Freien von
Saneck, št. 33, 162; MDC VIII, št 142, 51; RHSt, št. 487, 134 (»Wir Graf Vlreich von
Phanwerch /.../ daz unser vater noch unser veter noch wir dhain reht zwoe dem guet datz
Chotulach naben noch ze allem dem daz dar zwoe gehort, und ob wir chain reht dar auf ge-
habt hient, die hab wir unserm hohaim Vlreich dem vreyn von Seunek mit guetem willen
auf geben, wand ez sein rechtez aigen ist.«).
1314, februar 24, Maribor, orig. perg. listina v ARS CE I, št. 15; objavljeno v: GZM III/30;
CKL, št. 106, 119, 120. Regest v: K. Tangl, Die Freien von Suneck, MHVSt 12/1863, 72; F.
Krones, Die Freien von Saneck, št. 34, 162; MDC VIII, št. 203, 67; RHSt, št. 616, 166 (»Ich
Diettreich von Puechenstain und ich Fridreich der Purchaimer und Mærchel wir drey pru-
eder hern Marchwarts suon von Smielenwrch /.../ daz wir /.../ verriht haben mit dem edlen
herren hern Vlreich dem vrey von Seunek um drey und dreizich hueb datz Chottelach und
um Chottelach liegent ... Und hat uns der vor genant her Vlreich der vrey von Seunek dar
um geben funfczich march silbers, der wir schon gewert sein«.).
venske marke.139 To relativno mrtvilo v delovanju na matičnem področju
Savinjske doline pa se je spremenilo šele s smrtjo zadnjega vovbrškega grofa
Hermana, ki je umrl leta 1322 in po čigar smrti so se Žovneški intenzivno
vrgli v boj za čim večji kos dediščine, ki so si jo sicer delili še z grofi Aufen-
steinskimi in Pfannberškimi. Edino izjemo pri tem relativnem mirovanju
pomeni pridobitev večjih posesti v Kotljah na Koroškem. Leta 1313 je grof
Ulrik IV. Pfannberški naznanil, da nima več nobenih pravic nad posest-
mi v Kotljah, ki jih je dobrovoljno predal svojemu stricu Ulriku II. Žovne-
škemu.140 Naslednje leto je Ulrik II. kupil za 50 mark srebra še triintride-
set hub v Kotljah in okolici od bratov Ditrika s Pukštajna, Friderika Pur-
kheimerja in Merchla – sinov Markvarda z Žlemberka/Schmiernberga.141
Podobno pojemanje moči (ki ni bilo le začasno in le neke vrste zajema-
nje zaleta za nadaljnje širjenje, temveč je kazalo na resno krizo družine) pa
lahko opazujemo tudi pri Kunšperških. Že pri obravnavanju usode gradu
Turn in borbe med Kunšperškimi in grofi Vovbrškimi za to gospoščino
smo ugotovili, da so se morali Kunšperški ukloniti močnejšim od sebe. Po-
stavili smo tudi tezo, da je eden od vzrokov tudi borba med Vovbrškimi in
Ptujskimi za odvetniške pravice nad posestmi Gornjegrajskega samostana.
Ni pa bil to edini vzrok. Oto III. Kunšperški je v šetdesetih letih 13. stole-
tja, ko je postal polnoleten, prestavil težišče svojega delovanja v Savinjsko
dolino. K temu so ga prisilili predvsem nemirni časi na meji z Ogrsko in
Hrvaško, kjer se je krški škof, Otonov senior, zapletel v vojno. Vojaške spo-
pade s hrvaškimi vitezi je v imenu krškega škofa vodil ravno Oto III. Leta
1267 sta se oba, Oto III. in krški škof Dietrik II., sporazumela s Hrvati o
Prim. H. Dopsch, Die Grafen von Cilli, 13, in še posebej: isti, Die Freien von Sanegg als ste-
irische Landherren und ihr Aufsties zu Grafen von Cilli, 23–34, zlasti 30, 31.
1313, februar 2, orig. perg. listina v ARS CE I, št. 14; objavljeno v: CKL, št. 14, 118, 119.
Regest v: K. Tangl, Die Freiein von Suneck, MHVSt 12/1863, 71; F. Krones, Freien von
Saneck, št. 33, 162; MDC VIII, št 142, 51; RHSt, št. 487, 134 (»Wir Graf Vlreich von
Phanwerch /.../ daz unser vater noch unser veter noch wir dhain reht zwoe dem guet datz
Chotulach naben noch ze allem dem daz dar zwoe gehort, und ob wir chain reht dar auf ge-
habt hient, die hab wir unserm hohaim Vlreich dem vreyn von Seunek mit guetem willen
auf geben, wand ez sein rechtez aigen ist.«).
1314, februar 24, Maribor, orig. perg. listina v ARS CE I, št. 15; objavljeno v: GZM III/30;
CKL, št. 106, 119, 120. Regest v: K. Tangl, Die Freien von Suneck, MHVSt 12/1863, 72; F.
Krones, Die Freien von Saneck, št. 34, 162; MDC VIII, št. 203, 67; RHSt, št. 616, 166 (»Ich
Diettreich von Puechenstain und ich Fridreich der Purchaimer und Mærchel wir drey pru-
eder hern Marchwarts suon von Smielenwrch /.../ daz wir /.../ verriht haben mit dem edlen
herren hern Vlreich dem vrey von Seunek um drey und dreizich hueb datz Chottelach und
um Chottelach liegent ... Und hat uns der vor genant her Vlreich der vrey von Seunek dar
um geben funfczich march silbers, der wir schon gewert sein«.).
