Page 320 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 320
V primežu medplemiških prerivanj
Dejstvo, da je Ulrik II. svojo politiko naslonil na dva temelja – posest
v okolici Lemberga in in zavezništvo s Habsburžani, pa najbolje odslika-
va njegova naslednja, le na prvi pogled nerazumljiva poteza. Leta 1308 je
namreč Ulrik II. svoja alodna gradova Žovnek in Ojstrico ter stolpa Šenek
in Libenštajn z vsem pripadajočim in tudi posest, ki jo je kupil od Huga iz
Taufersa, zastavil vojvodi Frideriku Avstrijskemu in Štajerskemu in nato
vse to prejel nazaj v fevd133. Ulrik II. je torej zastavil tisto posest, iz katere
je družina izhajala in ki je predstavljala temelj, na osnovi katerega so lah-
ko nosili naziv svobodnih plemičev. Seveda pa je v tem primeru šlo za zelo
dobro premišljeno potezo. Ulrik se je sicer odrekel alodialnim pravicam
do te posesti in s tem tudi postal na njej deželnoknežji ministerial, vendar
se sami posesti ni odrekel in je tudi ni izgubil. Prav tako je ostala nedota-
knjena posest Lemberga in vse, kar je v tem delu Štajerske ali kupil ali do-
bil v fevd in na kateri je predvsem gradil svojo moč, predvsem pa si je pri-
dobil mogočnega zaščitnika, od katerega se je upravičeno nadejal mnogih
koristi. Takšno predvidevanje se je v naslednjih letih in desetletjih pokaza-
lo še kako pravilno. Ulrik II. Žovneški je s tem dejanjem naredil še en po-
memben korak, katerega posledice so se pokazale leta 1311. Ko se je leta
1308 podredil Habsburžanom, se je namreč podredil štajerskemu vojvodi
in ne kranjskemu gospodu, kamor je leta 1308 Savinjska krajina še vedno
spadala. V letu 1308 je bil deželni gospod Savinjske krajine koroški vojvo-
da in pretendent za češko krono Henrik Goriško-Tirolski, z naslonitvijo
na štajerskega vojvodo pa je Ulrik naredil prvi korak v tisto smer, v katero
se je dokončno usmeril razvoj Savinjske krajine po letu 1311, ko ob razreši-
tvi vojne za češko krono pripade Savinjska k vojvodini Štajerski. Leta 1308
je tako Ulrik II. Žovneški tudi formalno prestopil v vrste štajerskih deže-
lanov, kamor so ga gotovo že pred tem usmerjale njegove posesti v okolici
1308, april 22, Graz/Gradec; objavljeno v: CKL, št. 80, 101, 102; F. Krones, Die Freiein von
Saneck, št. IV, 118–120: »Ich Vlreich vrey von Sevnek /…/ daz ich daz haus ze Sevnek und
das haus ze Osterwitz in dem Sevntal und die tuern Scheynek und Liebenstain und swaz
dar zu gehoret, verlehent und unverlehent, versuecht und unversuecht, gestiftet und unge-
stiftet ze dorf, ze veld swi ez genant ist, mit leuten und mit guet, daz ich umb meine aygen
guet von hern Haug von Tevffen und von seiner hausvrowen grefinne Margareten geschau-
ft han, recht und redelich, und auch die aygenschaft, die ich von erbe dar an gehabt han, auf
geben han ledichlich, vreilich und umbecwungenlich mit meiner vreunde rat, meinem li-
eben genedigen herren hertzoge Friderichen von Osterrich und von Steyr, und hat er mir,
meiner hausvrowen Katherin und unsern erben, sunen und tochtern, her wider gelichen ze
rechtem lehen di vorgenanten hauser mit leuten und mit guet, und swaz dar zu gehoret, swie
ez genant ist, als vor verschriben ist. Und han ich im hin wider gelobt bei meinen trewen,
daz ich meinem herren, dem roemischen chunig Albrechten und im meinem herren, hercz-
og Friderichen und seinen bruedern und ieren erben mit gertewelichen dienst dienen, die
weil ich lob.«
Dejstvo, da je Ulrik II. svojo politiko naslonil na dva temelja – posest
v okolici Lemberga in in zavezništvo s Habsburžani, pa najbolje odslika-
va njegova naslednja, le na prvi pogled nerazumljiva poteza. Leta 1308 je
namreč Ulrik II. svoja alodna gradova Žovnek in Ojstrico ter stolpa Šenek
in Libenštajn z vsem pripadajočim in tudi posest, ki jo je kupil od Huga iz
Taufersa, zastavil vojvodi Frideriku Avstrijskemu in Štajerskemu in nato
vse to prejel nazaj v fevd133. Ulrik II. je torej zastavil tisto posest, iz katere
je družina izhajala in ki je predstavljala temelj, na osnovi katerega so lah-
ko nosili naziv svobodnih plemičev. Seveda pa je v tem primeru šlo za zelo
dobro premišljeno potezo. Ulrik se je sicer odrekel alodialnim pravicam
do te posesti in s tem tudi postal na njej deželnoknežji ministerial, vendar
se sami posesti ni odrekel in je tudi ni izgubil. Prav tako je ostala nedota-
knjena posest Lemberga in vse, kar je v tem delu Štajerske ali kupil ali do-
bil v fevd in na kateri je predvsem gradil svojo moč, predvsem pa si je pri-
dobil mogočnega zaščitnika, od katerega se je upravičeno nadejal mnogih
koristi. Takšno predvidevanje se je v naslednjih letih in desetletjih pokaza-
lo še kako pravilno. Ulrik II. Žovneški je s tem dejanjem naredil še en po-
memben korak, katerega posledice so se pokazale leta 1311. Ko se je leta
1308 podredil Habsburžanom, se je namreč podredil štajerskemu vojvodi
in ne kranjskemu gospodu, kamor je leta 1308 Savinjska krajina še vedno
spadala. V letu 1308 je bil deželni gospod Savinjske krajine koroški vojvo-
da in pretendent za češko krono Henrik Goriško-Tirolski, z naslonitvijo
na štajerskega vojvodo pa je Ulrik naredil prvi korak v tisto smer, v katero
se je dokončno usmeril razvoj Savinjske krajine po letu 1311, ko ob razreši-
tvi vojne za češko krono pripade Savinjska k vojvodini Štajerski. Leta 1308
je tako Ulrik II. Žovneški tudi formalno prestopil v vrste štajerskih deže-
lanov, kamor so ga gotovo že pred tem usmerjale njegove posesti v okolici
1308, april 22, Graz/Gradec; objavljeno v: CKL, št. 80, 101, 102; F. Krones, Die Freiein von
Saneck, št. IV, 118–120: »Ich Vlreich vrey von Sevnek /…/ daz ich daz haus ze Sevnek und
das haus ze Osterwitz in dem Sevntal und die tuern Scheynek und Liebenstain und swaz
dar zu gehoret, verlehent und unverlehent, versuecht und unversuecht, gestiftet und unge-
stiftet ze dorf, ze veld swi ez genant ist, mit leuten und mit guet, daz ich umb meine aygen
guet von hern Haug von Tevffen und von seiner hausvrowen grefinne Margareten geschau-
ft han, recht und redelich, und auch die aygenschaft, die ich von erbe dar an gehabt han, auf
geben han ledichlich, vreilich und umbecwungenlich mit meiner vreunde rat, meinem li-
eben genedigen herren hertzoge Friderichen von Osterrich und von Steyr, und hat er mir,
meiner hausvrowen Katherin und unsern erben, sunen und tochtern, her wider gelichen ze
rechtem lehen di vorgenanten hauser mit leuten und mit guet, und swaz dar zu gehoret, swie
ez genant ist, als vor verschriben ist. Und han ich im hin wider gelobt bei meinen trewen,
daz ich meinem herren, dem roemischen chunig Albrechten und im meinem herren, hercz-
og Friderichen und seinen bruedern und ieren erben mit gertewelichen dienst dienen, die
weil ich lob.«
