Page 280 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 280
V primežu medplemiških prerivanj
žanov in napadali vojvodove pristaše, o čemer bomo več govorili v nadalje-
vanju razprave.
Ker smo o času upora in protihabsburške koalicije v letih 1291 in 1292
že več zapisali v poglavju, posvečenem borbi za grad Turn, dodajmo na tem
mestu le še en podatek, ki je povezan z Gornjegrajskim samostanom. V čas
tega upora in vojne Ulrika III. Vovbrškega proti Albertu Habsburškemu
je namreč mogoče datirati odpoved vovbrškega grofa odvetniškim pravi-
cam nad samostanskimi posestmi. Žal ni ohranjena listina, ki bi to dogaja-
nje lahko natančno razjasnila, vendar nam ohranjena poravnalna pogodba
iz leta 1296 med gornjegrajskim opatom Wulfingom in vovbrškim grofom
Ulrikom III.20 omogoča dokaj trdne zaključke. 25. januarja tega leta sta se
v Dravogradu sestala opat in grof Ulrik III. Vovbrški ter sklenila poravnati
spor, ki je nastal zaradi pravic do odvetništva nad samostanskimi posestmi.
Grof je trdil, da odvetniške pravice pripadajo njemu, medtem ko je opat tr-
dil, da jih je odkupil od Vovbrških za 100 mark srebra dunajske teže in 100
mark oglejskih pfenigov. Kot razsodnike sta določila vsak po dva zastopni-
ka, ki sta ju zastopala pri poravnavi, in sicer opat Eberharda Vrbovškega in
Markvada Žlemberškega, grof pa dva samostanska meniha.21 Že izbor vseh
štirih razsodnikov kaže, da je bil sporazum prijateljski in da med opatom
in grofom ni prišlo do večjih razhajanj in nesporazumov, saj sta bila namreč
Vrbovški in Žlemberški vovbrška ministeriala. Kdaj naj bi torej uspel opat
odkupiti od Vovbrških odvetništvo? Gotovo je najbolj logična domneva,
da je Vovbrške v to dejanje prisilila nuja, v katero jih je privedel angažma
v omenjenem neuspešnem uporu. Le nekaj mesecev kasneje pa je grof Ul-
rik Vovbrški kupil od gornjegrajskega opata Wulfinga še dva žrebca za 20
mark oglejskih pfenigov22 (»Wir grave Vlreich von Hoewenburch /.../ daz
wir zwen hengest haben gechovffen von vnserm lieben herren vnd frewent
erberen apt Voelfing von Obernburch vmb zwainzik march aglaier.«). Ta
denar naj bi imel opat v imenu odvetništva (»vnd sol er dise vorgenanten
zwaintzigk march aglaier auf der vogtei«).
Leta 1296 pa so se grofje Vovbrški gotovo povsem opomogli po težavah,
v katere so prišli zaradi sodelovanja v uporu leta 1291/1292. To dokazuje
tudi listina iz leta 1296, s katero je Gundaker Turnski skupaj s svojo ženo
Tudi ta pogodba ni ohranjena v originalu, temveč jo poznamo v potrdilni listini koroških voj-
vod in tirolskih grofov Otona, Henrika in Ludvika iz: 1302, april 17, grad Zenono; original-
na perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 1636.
Regest listine v: MDC VI, št. 334, 230, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 72.
1296, julij 14, grad Pliberk; prepis v citirani potrdilni listini grofov Tirolskih in koroških voj-
vod iz 1302, april 17, grad Zenono (orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 1636).
žanov in napadali vojvodove pristaše, o čemer bomo več govorili v nadalje-
vanju razprave.
Ker smo o času upora in protihabsburške koalicije v letih 1291 in 1292
že več zapisali v poglavju, posvečenem borbi za grad Turn, dodajmo na tem
mestu le še en podatek, ki je povezan z Gornjegrajskim samostanom. V čas
tega upora in vojne Ulrika III. Vovbrškega proti Albertu Habsburškemu
je namreč mogoče datirati odpoved vovbrškega grofa odvetniškim pravi-
cam nad samostanskimi posestmi. Žal ni ohranjena listina, ki bi to dogaja-
nje lahko natančno razjasnila, vendar nam ohranjena poravnalna pogodba
iz leta 1296 med gornjegrajskim opatom Wulfingom in vovbrškim grofom
Ulrikom III.20 omogoča dokaj trdne zaključke. 25. januarja tega leta sta se
v Dravogradu sestala opat in grof Ulrik III. Vovbrški ter sklenila poravnati
spor, ki je nastal zaradi pravic do odvetništva nad samostanskimi posestmi.
Grof je trdil, da odvetniške pravice pripadajo njemu, medtem ko je opat tr-
dil, da jih je odkupil od Vovbrških za 100 mark srebra dunajske teže in 100
mark oglejskih pfenigov. Kot razsodnike sta določila vsak po dva zastopni-
ka, ki sta ju zastopala pri poravnavi, in sicer opat Eberharda Vrbovškega in
Markvada Žlemberškega, grof pa dva samostanska meniha.21 Že izbor vseh
štirih razsodnikov kaže, da je bil sporazum prijateljski in da med opatom
in grofom ni prišlo do večjih razhajanj in nesporazumov, saj sta bila namreč
Vrbovški in Žlemberški vovbrška ministeriala. Kdaj naj bi torej uspel opat
odkupiti od Vovbrških odvetništvo? Gotovo je najbolj logična domneva,
da je Vovbrške v to dejanje prisilila nuja, v katero jih je privedel angažma
v omenjenem neuspešnem uporu. Le nekaj mesecev kasneje pa je grof Ul-
rik Vovbrški kupil od gornjegrajskega opata Wulfinga še dva žrebca za 20
mark oglejskih pfenigov22 (»Wir grave Vlreich von Hoewenburch /.../ daz
wir zwen hengest haben gechovffen von vnserm lieben herren vnd frewent
erberen apt Voelfing von Obernburch vmb zwainzik march aglaier.«). Ta
denar naj bi imel opat v imenu odvetništva (»vnd sol er dise vorgenanten
zwaintzigk march aglaier auf der vogtei«).
Leta 1296 pa so se grofje Vovbrški gotovo povsem opomogli po težavah,
v katere so prišli zaradi sodelovanja v uporu leta 1291/1292. To dokazuje
tudi listina iz leta 1296, s katero je Gundaker Turnski skupaj s svojo ženo
Tudi ta pogodba ni ohranjena v originalu, temveč jo poznamo v potrdilni listini koroških voj-
vod in tirolskih grofov Otona, Henrika in Ludvika iz: 1302, april 17, grad Zenono; original-
na perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 1636.
Regest listine v: MDC VI, št. 334, 230, in I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 72.
1296, julij 14, grad Pliberk; prepis v citirani potrdilni listini grofov Tirolskih in koroških voj-
vod iz 1302, april 17, grad Zenono (orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 1636).
