Page 197 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 197
Šaleška dolina
Posest Laškega je bila v 12. stoletju v lasti Bernarda Spanheimskega
(Mariborskega) in je preko dediščine po Traungavcih prešla v roke Baben-
beržana Friderika ter po letu 1260 postala Otokarjev fevd. O velikosti in
obsegu te posesti izvemo iz dveh urbarjev. Prvi je nastal še za časa baben-
berškega gospostva leta 1227,6 drugi pa je urbar, ki ga je dal izgotoviti Oto-
kar Přemysl leta 1265 in iz katerega je podelil ta urad olomuškemu škofu
Brunu leta 1267.7 Posest je obsegala dolino spodnje Savinje med Celjem in
Zidanim Mostom, večjo posest v Trbovljah in je zahodno od Celja segala v
Spodnjo Savinjsko dolino, kjer je zaobjemala trg in trško pomirje (»burg-
fried«) Žalec skupaj z gospoščino Žaženberg pri Preboldu.8 Navedena po-
sest je formalno pripadla Neži in ne Ulriku Vovbrškemu, saj je šlo v tem
primeru za odškodnino za posesti, ki so bile del njene dote, dejansko pa so
predstavljale neke vrste kompenzacijo Ulriku, ki ni izrazil zahtev po celo-
tni ženini dediščini.9 Ta pridobitev je za Vovbržane pomenila pomembno
zaokrožitev ozemlja na območju Spodnje Savinjske doline, kjer se je pri-
družila celjski gospoščini, ki so jo upravljali že pred tem. S tem se je pomen
savinjskih posesti za Vovbržane zelo povečal, ravno tako pa se je poveča-
la potreba po povezavi teh posesti z njihovo matično posestvijo na Koro-
škem okoli Pliberka/Bleiburga in Vovber (grad Heunburg severno od Ve-
likovca/Völkermarkta). Vovbržani so že upravljali oglejsko posest Mozir-
je, vendar so bila to seveda posestva, ki zaradi svoje lege niso bila primerna
za povezavo med obema kompleksoma. Zato so morali poiskati drugačno
rešitev. Povezava preko Slovenj Gradca in Mislinjske doline ni prišla v po-
štev, saj je to posest (»provincia Windisgraz«) patriarh Bertold leta 1251 z
vso pertinenco (kovnica, mitnica, deželsko sodišče, ministeriali, gradišča-
ni, vitezi) predal oglejski cerkvi.10 Oglejska cerkev je svojo posest v Slovenj
A. Dopsch, A. Mell, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter,
v: Österreichische Urbare I/2, Wien, Leipzig 1910, 35–37, 49.
Urbar je objavil I. Orožen, Das Dekanat Tüffer, 1881, 200–206.
Miloš Rybář, Laško gospostvo v dobi Babenberžanov, ČZN NV 12 (1976), 2, 220–221; J. Ko-
ropec, Laško gospostvo v srednjem veku, ČZN NV 12 (1976), 2, 246–250.
To posest sta Ulrik in Neža izgubila že leta 1287, ko jima je avstrijski in štajerski vojvoda Al-
bert izplačal zastavljeno vsoto 6000 mark srebra. Ulrik in Neža sta se zato odpovedala vsem
posestim ob Savinji razen posesti okoli Celja in v Zgornji Savinjski dolini, ki so bile dedne
vovbrške posesti in niso bile vključene v zastavo leta 1279 (1287, julij 12, Judenburg; objavl-
jeno v: MDC VI, št. 57, 37. Primerjaj tudi: A. Muchar, Geschichte des Herzogtums Steiermark
VI, 40).
1251, april 30, Slovenj Gradec; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 132, 157; StUB III, št. 88, 153
(»omnem proprietatem, quam habebat in prouincia Windisgraz tam in castro, quam in foro
et aliis locis ad dominium eiusdem prouincie pertinentibus, cum omnibus iuribus tam in iu-
dicio, muta, quam etiam in moneta et cum omnibus ministerialibus suis et propriis homini-
Posest Laškega je bila v 12. stoletju v lasti Bernarda Spanheimskega
(Mariborskega) in je preko dediščine po Traungavcih prešla v roke Baben-
beržana Friderika ter po letu 1260 postala Otokarjev fevd. O velikosti in
obsegu te posesti izvemo iz dveh urbarjev. Prvi je nastal še za časa baben-
berškega gospostva leta 1227,6 drugi pa je urbar, ki ga je dal izgotoviti Oto-
kar Přemysl leta 1265 in iz katerega je podelil ta urad olomuškemu škofu
Brunu leta 1267.7 Posest je obsegala dolino spodnje Savinje med Celjem in
Zidanim Mostom, večjo posest v Trbovljah in je zahodno od Celja segala v
Spodnjo Savinjsko dolino, kjer je zaobjemala trg in trško pomirje (»burg-
fried«) Žalec skupaj z gospoščino Žaženberg pri Preboldu.8 Navedena po-
sest je formalno pripadla Neži in ne Ulriku Vovbrškemu, saj je šlo v tem
primeru za odškodnino za posesti, ki so bile del njene dote, dejansko pa so
predstavljale neke vrste kompenzacijo Ulriku, ki ni izrazil zahtev po celo-
tni ženini dediščini.9 Ta pridobitev je za Vovbržane pomenila pomembno
zaokrožitev ozemlja na območju Spodnje Savinjske doline, kjer se je pri-
družila celjski gospoščini, ki so jo upravljali že pred tem. S tem se je pomen
savinjskih posesti za Vovbržane zelo povečal, ravno tako pa se je poveča-
la potreba po povezavi teh posesti z njihovo matično posestvijo na Koro-
škem okoli Pliberka/Bleiburga in Vovber (grad Heunburg severno od Ve-
likovca/Völkermarkta). Vovbržani so že upravljali oglejsko posest Mozir-
je, vendar so bila to seveda posestva, ki zaradi svoje lege niso bila primerna
za povezavo med obema kompleksoma. Zato so morali poiskati drugačno
rešitev. Povezava preko Slovenj Gradca in Mislinjske doline ni prišla v po-
štev, saj je to posest (»provincia Windisgraz«) patriarh Bertold leta 1251 z
vso pertinenco (kovnica, mitnica, deželsko sodišče, ministeriali, gradišča-
ni, vitezi) predal oglejski cerkvi.10 Oglejska cerkev je svojo posest v Slovenj
A. Dopsch, A. Mell, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter,
v: Österreichische Urbare I/2, Wien, Leipzig 1910, 35–37, 49.
Urbar je objavil I. Orožen, Das Dekanat Tüffer, 1881, 200–206.
Miloš Rybář, Laško gospostvo v dobi Babenberžanov, ČZN NV 12 (1976), 2, 220–221; J. Ko-
ropec, Laško gospostvo v srednjem veku, ČZN NV 12 (1976), 2, 246–250.
To posest sta Ulrik in Neža izgubila že leta 1287, ko jima je avstrijski in štajerski vojvoda Al-
bert izplačal zastavljeno vsoto 6000 mark srebra. Ulrik in Neža sta se zato odpovedala vsem
posestim ob Savinji razen posesti okoli Celja in v Zgornji Savinjski dolini, ki so bile dedne
vovbrške posesti in niso bile vključene v zastavo leta 1279 (1287, julij 12, Judenburg; objavl-
jeno v: MDC VI, št. 57, 37. Primerjaj tudi: A. Muchar, Geschichte des Herzogtums Steiermark
VI, 40).
1251, april 30, Slovenj Gradec; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 132, 157; StUB III, št. 88, 153
(»omnem proprietatem, quam habebat in prouincia Windisgraz tam in castro, quam in foro
et aliis locis ad dominium eiusdem prouincie pertinentibus, cum omnibus iuribus tam in iu-
dicio, muta, quam etiam in moneta et cum omnibus ministerialibus suis et propriis homini-
