Page 196 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 196
V primežu medplemiških prerivanj
na obravnavanem področju. Tega leta namreč prvič izvemo, da je grad Ka-
cenštajn, za katerega smo videli, da je bil del posesti Šoštanjskih v ptujskih
rokah ter da ga upravlja rodbina »novih« Kacenštajnskih.2 Istega leta pa
tudi zadnjič najdemo omenjenega Eberharda Šoštanjskega, takrat že ura-
dnika na salzburških posestvih v okolici Brežic,3 ko je v Brežah/Friesach
pričal skupaj z brati Otonom Kunšperškim ter Friderikom in Hertnidom
Ptujskima v listini salzburškega nadškofa Eberharda.4
Na dedovanju po obeh izumrlih rodbinah pa je temeljil prodor dveh
drugih rodbin na obravnavano ozemlje. To so grofje Vovbrški in gospod-
je Ptujski. Eni in drugi so imeli že pred tem svoja posestva v Savinjski do-
lini. Ne nazadnje nosijo Vovbržani že v 12. stoletju naziv savinjskih mej-
nih grofov ter so bili gotovo vsaj od štiridesetih let 12. stoletja dalje trdno
zasidrani v Celju in okolici. Vovbržani in Ptujski pa so bili tudi (kot smo
to že utemeljevali) nedvomno sorodniki Dravsko/Šoštanjskih, kar je seve-
da dodatno olajšalo njihov prodor na področje Šaleške pa tudi Zgornje Sa-
vinjske doline. Poleg tega smo spoznali Vovbržane v »provinci Mozirje«
kot patriarhove upravnike že od tridesetih let 13. stoletja dalje. Vendar je
pravi prodor te rodbine sledil predvsem po poroki Ulrika III. Vovbrške-
ga z Nežo, vdovo po pokojnem koroškem vojvodi Ulriku III. Spanheim-
skem in potencialno dedinjo velike spanheimske posesti. Zato da sta se od-
povedala zahtevam po Nežini dediščini na Štajerskem in v Avstriji, Ulrik
pa še gospoščini Perneck na Štajerskem in mestu Drosendorf na Dolnjem
Avstrijskem, jima je češki kralj podelil veliko posestvo Laško, gradove Ža-
ženberg, Klauzenštajn, Freudenek, pa tudi trg Žalec, kot protivrednost za
6000 mark srebra dunajske teže.5
1243, november 10; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 579;
objavljeno v: StUB II, št. 427, 540; regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821, 391. To pomembno listi-
no smo podrobneje predstavili v poglavju o patriarhu Bertoldu.
O tem nam priča tako listina iz leta 1268, v kateri spoznamo posestva, ki jih je pokojni Eber-
hard daroval samostanu v Kostanjevici in so ležala v okolici Brežic, kot listina iz: 1241, oko-
li februar 9, Brežice, s katero je salzburški nadškof Eberhard II. (1200–1246) potrdil daritev
posesti, ležečih na jugu Štajerske, ki jih je začasno poklonil stiškemu samostanu Friderik Ptuj-
ski skupaj s svojo takrat že pokojno ženo Herado in v kateri je na prvem mestu med pričami
naštet ravno »Eberhardus de Schonenstein«, ki je tu opravljal uradniške dolžnosti. Glej tudi:
J. Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, 102.
1243, pred junijem 29, Breže/Friesach; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 814, 389; SUB III, št.
1015, 565; StUB II, št. 424, 537; MDC IV, št. 2265, 304.
1279, oktober 22, Judenburg; objavljeno v: MDC V, št. 406, 256–260. Glej tudi: A. Much-
ar, Geschichte des Herzogtums Steiermark V, 420, in J. Koropec, Laško gospostvo v srednjem
veku, ČZN NV 12 (1976), 2, 246–250. Kako velik denar je predstavljala ta vsota, priča, da je
leta 1311 češki in poljski kralj ter koroški vojvoda Henrik Goriški odstopil od svojih zahtev na
Kranjskem in v Slovenski marki za isto vsoto denarja!
na obravnavanem področju. Tega leta namreč prvič izvemo, da je grad Ka-
cenštajn, za katerega smo videli, da je bil del posesti Šoštanjskih v ptujskih
rokah ter da ga upravlja rodbina »novih« Kacenštajnskih.2 Istega leta pa
tudi zadnjič najdemo omenjenega Eberharda Šoštanjskega, takrat že ura-
dnika na salzburških posestvih v okolici Brežic,3 ko je v Brežah/Friesach
pričal skupaj z brati Otonom Kunšperškim ter Friderikom in Hertnidom
Ptujskima v listini salzburškega nadškofa Eberharda.4
Na dedovanju po obeh izumrlih rodbinah pa je temeljil prodor dveh
drugih rodbin na obravnavano ozemlje. To so grofje Vovbrški in gospod-
je Ptujski. Eni in drugi so imeli že pred tem svoja posestva v Savinjski do-
lini. Ne nazadnje nosijo Vovbržani že v 12. stoletju naziv savinjskih mej-
nih grofov ter so bili gotovo vsaj od štiridesetih let 12. stoletja dalje trdno
zasidrani v Celju in okolici. Vovbržani in Ptujski pa so bili tudi (kot smo
to že utemeljevali) nedvomno sorodniki Dravsko/Šoštanjskih, kar je seve-
da dodatno olajšalo njihov prodor na področje Šaleške pa tudi Zgornje Sa-
vinjske doline. Poleg tega smo spoznali Vovbržane v »provinci Mozirje«
kot patriarhove upravnike že od tridesetih let 13. stoletja dalje. Vendar je
pravi prodor te rodbine sledil predvsem po poroki Ulrika III. Vovbrške-
ga z Nežo, vdovo po pokojnem koroškem vojvodi Ulriku III. Spanheim-
skem in potencialno dedinjo velike spanheimske posesti. Zato da sta se od-
povedala zahtevam po Nežini dediščini na Štajerskem in v Avstriji, Ulrik
pa še gospoščini Perneck na Štajerskem in mestu Drosendorf na Dolnjem
Avstrijskem, jima je češki kralj podelil veliko posestvo Laško, gradove Ža-
ženberg, Klauzenštajn, Freudenek, pa tudi trg Žalec, kot protivrednost za
6000 mark srebra dunajske teže.5
1243, november 10; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 579;
objavljeno v: StUB II, št. 427, 540; regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821, 391. To pomembno listi-
no smo podrobneje predstavili v poglavju o patriarhu Bertoldu.
O tem nam priča tako listina iz leta 1268, v kateri spoznamo posestva, ki jih je pokojni Eber-
hard daroval samostanu v Kostanjevici in so ležala v okolici Brežic, kot listina iz: 1241, oko-
li februar 9, Brežice, s katero je salzburški nadškof Eberhard II. (1200–1246) potrdil daritev
posesti, ležečih na jugu Štajerske, ki jih je začasno poklonil stiškemu samostanu Friderik Ptuj-
ski skupaj s svojo takrat že pokojno ženo Herado in v kateri je na prvem mestu med pričami
naštet ravno »Eberhardus de Schonenstein«, ki je tu opravljal uradniške dolžnosti. Glej tudi:
J. Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, 102.
1243, pred junijem 29, Breže/Friesach; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 814, 389; SUB III, št.
1015, 565; StUB II, št. 424, 537; MDC IV, št. 2265, 304.
1279, oktober 22, Judenburg; objavljeno v: MDC V, št. 406, 256–260. Glej tudi: A. Much-
ar, Geschichte des Herzogtums Steiermark V, 420, in J. Koropec, Laško gospostvo v srednjem
veku, ČZN NV 12 (1976), 2, 246–250. Kako velik denar je predstavljala ta vsota, priča, da je
leta 1311 češki in poljski kralj ter koroški vojvoda Henrik Goriški odstopil od svojih zahtev na
Kranjskem in v Slovenski marki za isto vsoto denarja!
