Page 195 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 195
leška
dolina
Daljši uvod v obdobje je bil potreben, da bo dogajanje na obravna-
vanem področju lažje razumljivo, saj je marsikateri dogodek tesno
povezan s shematično predstavljeno zgodovinsko sliko in razložljiv le ob
upoštevanju širšega okvira. Še posebej velja to za dejanja Vovbržanov, ki so
se vpletli v nekaj vojn, v katerih so si želeli pridobiti med drugim vsaj del
pravic, ki jih je teoretično v njihovo družino prinesla s seboj Neža. Na splo-
šno pa lahko že na začetku ugotovimo, da so se v prvi vrsti cerkveni pose-
stniki (in med njimi na naših tleh na prvem mestu seveda Gornjegrajski sa-
mostan) trudili iz teh hitro spreminjajočih se odnosov med pripadniki ve-
likega plemstva potegniti čim več za svojo korist, zato nas ne sme presene-
titi, da poznamo iz druge polovice 13. stoletja večje število listin, namenje-
nih samostanu.
Splošno kaotično stanje, nastalo zaradi hitrega izumiranja vojvodskih
rodbin, je na obravnavanem področju toliko slabše zaradi še enega podob-
nega »izumiranja«, kar je tudi povečalo negotovost in neurejenost odno-
sov in posledično vsakodnevni življenjski utrip. Že ob obravnavanju pose-
sti gospodov iz Orta v Savinjski in Šaleški dolini smo videli, da je družina
po moški liniji najverjetneje izumrla leta 1262 (morda šele leta 1281 – glej
že predstavljeno poglavje o posestvih te rodbine na obravnavanem obmo-
čju). Že pred njimi so izumrli Šoštanjski, ki se sicer zadnjič omenjajo leta
1268, vendar je bil Eberhard Šoštanjski v tem letu že pokojni.1 Najverjetne-
je pa je že čas pred letom 1243 tisti, ko rodbine Šoštanjskih ne najdemo več
1268, junij 20, Brežice; objavljeno v: StUB IV, št. 286. Prim. J. Mlinarič, Kostanjeviška opati-
ja 1234–1786, 155, v kateri je listina natančno obravnavana in je avtor v njej tudi razrešil vse
morebitne dileme, povezane z njeno vsebino.
dolina
Daljši uvod v obdobje je bil potreben, da bo dogajanje na obravna-
vanem področju lažje razumljivo, saj je marsikateri dogodek tesno
povezan s shematično predstavljeno zgodovinsko sliko in razložljiv le ob
upoštevanju širšega okvira. Še posebej velja to za dejanja Vovbržanov, ki so
se vpletli v nekaj vojn, v katerih so si želeli pridobiti med drugim vsaj del
pravic, ki jih je teoretično v njihovo družino prinesla s seboj Neža. Na splo-
šno pa lahko že na začetku ugotovimo, da so se v prvi vrsti cerkveni pose-
stniki (in med njimi na naših tleh na prvem mestu seveda Gornjegrajski sa-
mostan) trudili iz teh hitro spreminjajočih se odnosov med pripadniki ve-
likega plemstva potegniti čim več za svojo korist, zato nas ne sme presene-
titi, da poznamo iz druge polovice 13. stoletja večje število listin, namenje-
nih samostanu.
Splošno kaotično stanje, nastalo zaradi hitrega izumiranja vojvodskih
rodbin, je na obravnavanem področju toliko slabše zaradi še enega podob-
nega »izumiranja«, kar je tudi povečalo negotovost in neurejenost odno-
sov in posledično vsakodnevni življenjski utrip. Že ob obravnavanju pose-
sti gospodov iz Orta v Savinjski in Šaleški dolini smo videli, da je družina
po moški liniji najverjetneje izumrla leta 1262 (morda šele leta 1281 – glej
že predstavljeno poglavje o posestvih te rodbine na obravnavanem obmo-
čju). Že pred njimi so izumrli Šoštanjski, ki se sicer zadnjič omenjajo leta
1268, vendar je bil Eberhard Šoštanjski v tem letu že pokojni.1 Najverjetne-
je pa je že čas pred letom 1243 tisti, ko rodbine Šoštanjskih ne najdemo več
1268, junij 20, Brežice; objavljeno v: StUB IV, št. 286. Prim. J. Mlinarič, Kostanjeviška opati-
ja 1234–1786, 155, v kateri je listina natančno obravnavana in je avtor v njej tudi razrešil vse
morebitne dileme, povezane z njeno vsebino.
