Page 192 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 192
V primežu medplemiških prerivanj
so potrdili mejo med samostansko in vojvodsko posestvijo, kot jo je navajal
gornjegrajski opat v pritožbi, ter prav tako potrdili, da je bila ta meja dolo-
čena že ob ustanovitvi samostana.22 To odločitev razsojevalcev je nato po-
trdil še vojvoda Ulrik III. s posebno listino, ki jo je izdal v Ljubljani »in ca-
stro nostro« julija istega leta.23 V njej potrjuje razsodbo in določeno mejo,
za katero pravi, da izhaja že »ex donatione domini Dyetpoldi fundatoris
monasterii memorati«. Nadalje pravi, da ne on ne njegovi nasledniki ne
bodo več oškodovali samostana na imenovanih posestvih, gozdovih in ob-
delanih ter neobdelanih posestvih.
Približno v istem času je vojvoda podelil Gornjegrajskemu samostanu še
hišo, zemljišče in kopališče v Ljubljani (»unam domum et aream in civita-
te Laibacensi et stupam balnearem cum area sua contiguam«) ter ga opro-
stil plačevanja mestnega davka od hiše in posesti ter dolžnosti stražarjenja v
mestu.24 Samostan je dobil že za časa vojvode Meranskega v svojo last hišo z
zemljiščem v Kamniku (»aream et domum in Steyn, quam dicto monaste-
rio olim predecessores sui principes Meranie contulerunt«), zato je vojvo-
da Ulrik samostanu na enak način podelil tudi omenjeno posest v Ljubljani,
poleg tega pa v prosto razpolaganje še tri hube v Selu pri Nevljah na Kranj-
skem (»dedit eisdem fratribus tres mansus sitos in loco qui dicitur Zel pos-
sidendos ab eis et suis successoribus in perpetuum in tali libertatis iure«).
1268, julij 4; prepis iz 17. stol. v: NALj KAL, f. 81/47; objavljeno v: StUB IV, št. 288, 171,
172; regest v: MDC IV, št. 2972, 686 (»Non enim deceret vestram magnificentiam antiquo-
rum monasteriorum usurpare res modicas, cum de novo in magnis divitiis nova construitis
cenobia seu fundatis ad gloriam domini Iesu Christi.«). Glej tudi: I. Orožen, Das Benedikti-
nerstift Oberburg, 49, 51.
1268, julij 17, Ljubljana; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
894. Prepis iz 17. stol. v: NALj KAL f. 81/47; objavljeno v: MDC IV, št. 2982, 695, 696. Glej
tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 51.
Nedatirana listina v NALj, KAL f. 82, št. 55. Objavljeno v: Schumi, UBK II, 214, 215, StUB
IV, št. 21, 15, in MDC IV, št. 2713, 551. Glej tudi: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
40. Listina je ohranjena v potrditveni listini nemškega kralja Rudolfa I. Habsburškega, ki je
leta 1277 potrdil tri listine koroškega vojvode Ulrika in eno listino štajerskega vojvode Leo-
polda Babenberškega, vse izdane v korist Gornjegrajskega samostana. Listina, o kateri govo-
rimo, je ohranjena le v tem prepisu brez datacije, tako da sama po sebi ne omogoča natančnega
datiranja. Navedeni editorji jo datirajo v okoli leta 1260. Temu potrjuje vrstni red potrditev
v Rudolfovi listini. Prvi privilegij, ki ga je potrdil, je vojvoda Ulrik izdal 1257, december 7
(StUB III, št. 239, 327), tretji privilegij pa 1263, junij 29, Kamnik (originalna perg. listina v
NALj, št. listine 811), tako da je drugi, obravnavani privilegij logično časovno postaviti v čas
med letoma 1257 in 1263. Morda je listina nastala približno istočasno kot listina, ki jo je voj-
voda Ulrik leta 1260 izdal za Stiški samostan (MDC IV, št. 2722, 554: datira v leto 1260, ju-
nij 30; J. Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, 107, pa datira v leto 1260, maj 31; prim. tudi F.
Schumi, UBK II, št. 269, 208). V privilegijski listini je navedeno, da je samostan oproščen »a
iure vectigali, a muta, a thelonio, a vigiliis murorum«.
so potrdili mejo med samostansko in vojvodsko posestvijo, kot jo je navajal
gornjegrajski opat v pritožbi, ter prav tako potrdili, da je bila ta meja dolo-
čena že ob ustanovitvi samostana.22 To odločitev razsojevalcev je nato po-
trdil še vojvoda Ulrik III. s posebno listino, ki jo je izdal v Ljubljani »in ca-
stro nostro« julija istega leta.23 V njej potrjuje razsodbo in določeno mejo,
za katero pravi, da izhaja že »ex donatione domini Dyetpoldi fundatoris
monasterii memorati«. Nadalje pravi, da ne on ne njegovi nasledniki ne
bodo več oškodovali samostana na imenovanih posestvih, gozdovih in ob-
delanih ter neobdelanih posestvih.
Približno v istem času je vojvoda podelil Gornjegrajskemu samostanu še
hišo, zemljišče in kopališče v Ljubljani (»unam domum et aream in civita-
te Laibacensi et stupam balnearem cum area sua contiguam«) ter ga opro-
stil plačevanja mestnega davka od hiše in posesti ter dolžnosti stražarjenja v
mestu.24 Samostan je dobil že za časa vojvode Meranskega v svojo last hišo z
zemljiščem v Kamniku (»aream et domum in Steyn, quam dicto monaste-
rio olim predecessores sui principes Meranie contulerunt«), zato je vojvo-
da Ulrik samostanu na enak način podelil tudi omenjeno posest v Ljubljani,
poleg tega pa v prosto razpolaganje še tri hube v Selu pri Nevljah na Kranj-
skem (»dedit eisdem fratribus tres mansus sitos in loco qui dicitur Zel pos-
sidendos ab eis et suis successoribus in perpetuum in tali libertatis iure«).
1268, julij 4; prepis iz 17. stol. v: NALj KAL, f. 81/47; objavljeno v: StUB IV, št. 288, 171,
172; regest v: MDC IV, št. 2972, 686 (»Non enim deceret vestram magnificentiam antiquo-
rum monasteriorum usurpare res modicas, cum de novo in magnis divitiis nova construitis
cenobia seu fundatis ad gloriam domini Iesu Christi.«). Glej tudi: I. Orožen, Das Benedikti-
nerstift Oberburg, 49, 51.
1268, julij 17, Ljubljana; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
894. Prepis iz 17. stol. v: NALj KAL f. 81/47; objavljeno v: MDC IV, št. 2982, 695, 696. Glej
tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 51.
Nedatirana listina v NALj, KAL f. 82, št. 55. Objavljeno v: Schumi, UBK II, 214, 215, StUB
IV, št. 21, 15, in MDC IV, št. 2713, 551. Glej tudi: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
40. Listina je ohranjena v potrditveni listini nemškega kralja Rudolfa I. Habsburškega, ki je
leta 1277 potrdil tri listine koroškega vojvode Ulrika in eno listino štajerskega vojvode Leo-
polda Babenberškega, vse izdane v korist Gornjegrajskega samostana. Listina, o kateri govo-
rimo, je ohranjena le v tem prepisu brez datacije, tako da sama po sebi ne omogoča natančnega
datiranja. Navedeni editorji jo datirajo v okoli leta 1260. Temu potrjuje vrstni red potrditev
v Rudolfovi listini. Prvi privilegij, ki ga je potrdil, je vojvoda Ulrik izdal 1257, december 7
(StUB III, št. 239, 327), tretji privilegij pa 1263, junij 29, Kamnik (originalna perg. listina v
NALj, št. listine 811), tako da je drugi, obravnavani privilegij logično časovno postaviti v čas
med letoma 1257 in 1263. Morda je listina nastala približno istočasno kot listina, ki jo je voj-
voda Ulrik leta 1260 izdal za Stiški samostan (MDC IV, št. 2722, 554: datira v leto 1260, ju-
nij 30; J. Mlinarič, Stiška opatija 1136–1784, 107, pa datira v leto 1260, maj 31; prim. tudi F.
Schumi, UBK II, št. 269, 208). V privilegijski listini je navedeno, da je samostan oproščen »a
iure vectigali, a muta, a thelonio, a vigiliis murorum«.
