Page 193 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 193
Obdobje od srede 13. stoletja do izumrtja grofov Vovbrških ...
Gornjegrajski opat Janez je kmalu po svoji izvolitvi dosegel tudi potrdi-
tev zamenjave župnije Pilštanj za župnijo Škale, o čemer smo pisali že v po-
glavju o cerkveni zgodovini, ter 1269. leta dosegel (če to ni bilo morda ven-
darle vključeno že v dejanje leta 1261), da je dobil samostan nad škalsko
faro tudi arhidiakonatske pravice.
Mati vojvode Ulrika III. Spanheimskega, Judita/Juta, je bila sestra Oto-
karja II. Přemysla, tako da si je (takrat že češki kralj in vojvoda Avstrije in
Štajerske) prisvajal dedne pravice tudi do Koroške ter Kranjske in Savinj-
ske marke.25 Otokar II. Přemysl si je dodatno zagotovil pravico do Koroške
in Kranjske še tako, da je decembra 1268 dosegel, da je Ulrik Spanheimski
z njim sklenil pogodbo o dedovanju.26
Moč češkega kralja se je s pridobitvijo treh vojvodin in mejne grofije več-
kratno pomnožila. Zato mu tudi papeževa podpora pri potegovanju za nem-
ški cesarski naslov ni pomagala, saj so se elektorji bali, da bodo na prestol spu-
stili družino, ki bo za obdobje več generacij uzurpirala cesarski naslov, tako
kot so to pred njimi Staufi, čemur so se elektorji želeli izogniti. Še vedno pa je
ostalo odprto vprašanje velike babenberške dediščine. Otokar se je zavedal,
da bo to vprašanje ostajalo odprto, vse dokler bo živa Neža, vdova po Ulriku
III. Spanheimskem, ki je bila po privilegiju iz 1156. leta nosilka dednih pra-
vic do babenberških posesti. Da bi rešil to težavo, je bilo potrebno nevtrali-
zirati njene možne zahteve. Otokar se je tega vprašanja lotil z veliko mero di-
plomatske daljnovidnosti. Neži je bilo potrebno najti novega moža, ki je mo-
ral biti sicer iz dovolj visoke družine, da ne bi prišlo do kršitve njenega po-
ložaja, vendar pa je moral biti pripadnik družine, ki ni mogla zahtevati pra-
vic do vojvodskega naslova. Za najprimernejšega kandidata iz rodbine grofov
Vovbrških se je pokazal Ulrik III. Neža in Ulrik sta se poročila že leta 1270,
eno leto po smrti Nežinega drugega moža, Ulrika III. Spanheimskega. S to
potezo27 je Otokar uspel po eni strani nevtralizirati možne Nežine zahtevke
po vojvodskem naslovu, po drugi strani pa si je na svojo stran pridobil pripa-
dnike ene najvplivnejših koroških rodbin, ki je imela svoja posestva tudi na
Štajerskem (od konca 12. stoletja dalje se prištevajo grofje Vovbrški tudi k šta-
jerskemu plemstvu28) in na Kranjskem (oglejski fevd Lož).29
Claudia Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens 1, 315–325.
1268, december 4, Poděbrady; objavljeno v: MDC IV, št. 2988, 699, 700. Med ostalimi je de-
janju prisostvoval tudi grof Ulrik III. Vovbrški
Nekoliko drugače o tem: H. Meier, Gertrud Herzogin von Österreich und Steiermark, ZHVSt
XXIII (1927), 24, ki vidi v poroki med Nežo Bamberško in Ulrikom Vovbrškim potezo, storje-
no v nasprotju z interesi Otakarja Přemysla, ter s tem zadnji poskus Neže, da bi lahko uveljavila
svoje dedne pravice.
H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, Carinthia I 160/1970, 328.
H. Dopsch, Das Länder und das Reich, 331, 332.
Gornjegrajski opat Janez je kmalu po svoji izvolitvi dosegel tudi potrdi-
tev zamenjave župnije Pilštanj za župnijo Škale, o čemer smo pisali že v po-
glavju o cerkveni zgodovini, ter 1269. leta dosegel (če to ni bilo morda ven-
darle vključeno že v dejanje leta 1261), da je dobil samostan nad škalsko
faro tudi arhidiakonatske pravice.
Mati vojvode Ulrika III. Spanheimskega, Judita/Juta, je bila sestra Oto-
karja II. Přemysla, tako da si je (takrat že češki kralj in vojvoda Avstrije in
Štajerske) prisvajal dedne pravice tudi do Koroške ter Kranjske in Savinj-
ske marke.25 Otokar II. Přemysl si je dodatno zagotovil pravico do Koroške
in Kranjske še tako, da je decembra 1268 dosegel, da je Ulrik Spanheimski
z njim sklenil pogodbo o dedovanju.26
Moč češkega kralja se je s pridobitvijo treh vojvodin in mejne grofije več-
kratno pomnožila. Zato mu tudi papeževa podpora pri potegovanju za nem-
ški cesarski naslov ni pomagala, saj so se elektorji bali, da bodo na prestol spu-
stili družino, ki bo za obdobje več generacij uzurpirala cesarski naslov, tako
kot so to pred njimi Staufi, čemur so se elektorji želeli izogniti. Še vedno pa je
ostalo odprto vprašanje velike babenberške dediščine. Otokar se je zavedal,
da bo to vprašanje ostajalo odprto, vse dokler bo živa Neža, vdova po Ulriku
III. Spanheimskem, ki je bila po privilegiju iz 1156. leta nosilka dednih pra-
vic do babenberških posesti. Da bi rešil to težavo, je bilo potrebno nevtrali-
zirati njene možne zahteve. Otokar se je tega vprašanja lotil z veliko mero di-
plomatske daljnovidnosti. Neži je bilo potrebno najti novega moža, ki je mo-
ral biti sicer iz dovolj visoke družine, da ne bi prišlo do kršitve njenega po-
ložaja, vendar pa je moral biti pripadnik družine, ki ni mogla zahtevati pra-
vic do vojvodskega naslova. Za najprimernejšega kandidata iz rodbine grofov
Vovbrških se je pokazal Ulrik III. Neža in Ulrik sta se poročila že leta 1270,
eno leto po smrti Nežinega drugega moža, Ulrika III. Spanheimskega. S to
potezo27 je Otokar uspel po eni strani nevtralizirati možne Nežine zahtevke
po vojvodskem naslovu, po drugi strani pa si je na svojo stran pridobil pripa-
dnike ene najvplivnejših koroških rodbin, ki je imela svoja posestva tudi na
Štajerskem (od konca 12. stoletja dalje se prištevajo grofje Vovbrški tudi k šta-
jerskemu plemstvu28) in na Kranjskem (oglejski fevd Lož).29
Claudia Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens 1, 315–325.
1268, december 4, Poděbrady; objavljeno v: MDC IV, št. 2988, 699, 700. Med ostalimi je de-
janju prisostvoval tudi grof Ulrik III. Vovbrški
Nekoliko drugače o tem: H. Meier, Gertrud Herzogin von Österreich und Steiermark, ZHVSt
XXIII (1927), 24, ki vidi v poroki med Nežo Bamberško in Ulrikom Vovbrškim potezo, storje-
no v nasprotju z interesi Otakarja Přemysla, ter s tem zadnji poskus Neže, da bi lahko uveljavila
svoje dedne pravice.
H. Dopsch, Die Grafen von Heunburg, Carinthia I 160/1970, 328.
H. Dopsch, Das Länder und das Reich, 331, 332.
