Page 186 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 186
V primežu medplemiških prerivanj
II. Koroškega 1256. leta pa do
27. oktobra 1269 (ko je tudi
sam v Čedadu umrl brez po-
tomcev) tudi koroški vojvo-
da. Ulrik je tako v svojih ro-
kah združil upravo dveh so-
sednjih dežel. Neža je umrla
pred letom 1263 in je bila po
svoji želji pokopana v stiškem
samostanu. Ulrik se je po nje-
ni smrti poročil še enkrat. Za
ženo je vzel Nežo – hčer gro-
fa Hermana Badenskega in
Gertrude, ki je bila hči vojvo-
de Henrika Babenberškega,
brata Friderika II. Babenber-
škega.16
Že eno leto po tem, ko je
Ulrik postal koroški vojvo-
da in gospod Kranjske (»Nos
Wolricus dei gratia dux Ka-
rinthie et dominus Carnio-
le«), torej leta 1257, je kot de-
želni knez izdal17 prvo listino
v korist Gornjegrajskega sa-
mostana. Konec leta 1257 je
Karl Lechener, Die Babenberger.
Markgrafen und Herzoge von Öster-
reich 976–1246, IV. izdaja, Wi-
en-Köln-Weimar 1992, 275–298
(poglavje 17: Der letzte Babenber-
ger zwischen Kirche und Reich); H.
Dopsch, Die Länder und das Reich,
308–343, posebej 340–343 (Das
Herzogtum Kärnten. Der Kampf
um die Landeseinheit); J. Mlinarič,
Kostanjeviška opatija 1234–1786,
Ljubljana 1987, 113–122, posebej
120 (poglavje Spanheimi, ustanovi-
telji Kostanjeviškega samostana).
Prim. Lj. Hauptmann, Nastanek in
razvoj Kranjske, 58–60.
II. Koroškega 1256. leta pa do
27. oktobra 1269 (ko je tudi
sam v Čedadu umrl brez po-
tomcev) tudi koroški vojvo-
da. Ulrik je tako v svojih ro-
kah združil upravo dveh so-
sednjih dežel. Neža je umrla
pred letom 1263 in je bila po
svoji želji pokopana v stiškem
samostanu. Ulrik se je po nje-
ni smrti poročil še enkrat. Za
ženo je vzel Nežo – hčer gro-
fa Hermana Badenskega in
Gertrude, ki je bila hči vojvo-
de Henrika Babenberškega,
brata Friderika II. Babenber-
škega.16
Že eno leto po tem, ko je
Ulrik postal koroški vojvo-
da in gospod Kranjske (»Nos
Wolricus dei gratia dux Ka-
rinthie et dominus Carnio-
le«), torej leta 1257, je kot de-
želni knez izdal17 prvo listino
v korist Gornjegrajskega sa-
mostana. Konec leta 1257 je
Karl Lechener, Die Babenberger.
Markgrafen und Herzoge von Öster-
reich 976–1246, IV. izdaja, Wi-
en-Köln-Weimar 1992, 275–298
(poglavje 17: Der letzte Babenber-
ger zwischen Kirche und Reich); H.
Dopsch, Die Länder und das Reich,
308–343, posebej 340–343 (Das
Herzogtum Kärnten. Der Kampf
um die Landeseinheit); J. Mlinarič,
Kostanjeviška opatija 1234–1786,
Ljubljana 1987, 113–122, posebej
120 (poglavje Spanheimi, ustanovi-
telji Kostanjeviškega samostana).
Prim. Lj. Hauptmann, Nastanek in
razvoj Kranjske, 58–60.
