Page 184 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 184
V primežu medplemiških prerivanj
imenoval »dux Austriae«.8 Kot zunanji izraz svoje povezanosti z avstrij-
skim plemstvom pa je prevzel še svoje drugo, nemško ime Otokar. Med le-
toma 1251 in 1254 je bil Otokar Přemysl tudi štajerski vojvoda, vendar se
je moral temu položaju nato odreči v korist ogrskega kralja Bele IV. (štajer-
ski vojvoda med letoma 1254–1260). Da bi svoje pretenzije do avstrijskega
prestola legaliziral, se je leta 1252 poročil z Margareto, hčerjo avstrijskega
in štajerskega vojvode Leopolda VI. (1176–1230). Ta je bila v prvem zako-
nu poročena s Staufovcem Henrikom VII., po njegovi smrti leta 1242 pa je
odšla v samostan. Ob smrti brata Friderika II. se je takoj vrnila v Avstrijo,
vendar ob nečakinji Gertrudi sprva ni mogla uveljaviti svojih pravic. Poro-
ka med Přemyslom in Margareto je bila seveda strogo namenska in usmer-
jena zgolj v pridobitev legitimnih pravic do vojvodskega prestola. Marga-
reta je bila namreč toliko starejša od Přemysla, da se od nje ni mogel nade-
jati otrok, zato se je takoj po izpolnitvi svojega načrta in pridobitvi naslo-
va avstrijskega vojvode začel truditi, da bi dosegel ločitev. To mu je uspelo
1261. leta, ko se je poročil drugič, tokrat s Kunigundo iz Černigova, neča-
kinjo ogrskega kralja Bele IV.9
Otakar II. Přemysl je moral svoj položaj avstrijskega vojvode braniti na
eni strani proti ogrskemu kralju Beli IV., ki se je oklical za zagovornika pra-
vic tretjega zakona Gertrude Babenberške, tokrat z madžarskim plemičem
Romanom iz Halicza, kot tudi proti zahtevam bavarskega vojvode Otona
II. Wittelsbacha in njegovega sina Henrika. Ko je 29. oktobra 1253 umrl
Oto II., se je moral njegov sin Henrik vrniti na Bavarsko, si tam utrditi svoj
položaj in se ni več mogel potegovati za avstrijski vojvodski naslov. Spor z
Belo IV. pa je bil razrešen najprej na bojnem polju in nato z mirom v kraju
Ofen 3. aprila 1254. Z njim sta si oba razdelila nekoč babenberška ozemlja:
Otakar Přemysl je dobil vojvodino Avstrijo, Bela IV. pa vojvodino Štajer-
sko. Štajersko deželno plemstvo pa s tem rezultatom ni bilo zadovoljno in
se je Beli uprlo, kar je Otakar Přemysl izkoristil, podprl štajersko plemstvo
in 26. junija 1260 premagal ogrsko vojsko pri kraju Laa na reki Thayi. Pri
tem sta mu (ob večjem številu pripadnikov štajerskega plemstva) stala ob
strani tudi koroški vojvoda Ulrik III. in izvoljeni salzburški nadškof Filip,
predstavnika koroške vojvodske rodbine Spanheimov. S tem je uspel Oto-
kar v enih rokah združiti veliko babenberško dediščino.10 Ravno ta pa mu
je na eni strani omogočila velikansko gmotno osnovo, po drugi strani pa
H. Dopsch, Die Länder und das Reich, 444–445.
J. Hoensch, Přemysl Otakar II., 31–38; H. Dopsch, Die Länder und das Reich, 255–262 in
441–449.
Glej tudi: J. Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, 29–35.
imenoval »dux Austriae«.8 Kot zunanji izraz svoje povezanosti z avstrij-
skim plemstvom pa je prevzel še svoje drugo, nemško ime Otokar. Med le-
toma 1251 in 1254 je bil Otokar Přemysl tudi štajerski vojvoda, vendar se
je moral temu položaju nato odreči v korist ogrskega kralja Bele IV. (štajer-
ski vojvoda med letoma 1254–1260). Da bi svoje pretenzije do avstrijskega
prestola legaliziral, se je leta 1252 poročil z Margareto, hčerjo avstrijskega
in štajerskega vojvode Leopolda VI. (1176–1230). Ta je bila v prvem zako-
nu poročena s Staufovcem Henrikom VII., po njegovi smrti leta 1242 pa je
odšla v samostan. Ob smrti brata Friderika II. se je takoj vrnila v Avstrijo,
vendar ob nečakinji Gertrudi sprva ni mogla uveljaviti svojih pravic. Poro-
ka med Přemyslom in Margareto je bila seveda strogo namenska in usmer-
jena zgolj v pridobitev legitimnih pravic do vojvodskega prestola. Marga-
reta je bila namreč toliko starejša od Přemysla, da se od nje ni mogel nade-
jati otrok, zato se je takoj po izpolnitvi svojega načrta in pridobitvi naslo-
va avstrijskega vojvode začel truditi, da bi dosegel ločitev. To mu je uspelo
1261. leta, ko se je poročil drugič, tokrat s Kunigundo iz Černigova, neča-
kinjo ogrskega kralja Bele IV.9
Otakar II. Přemysl je moral svoj položaj avstrijskega vojvode braniti na
eni strani proti ogrskemu kralju Beli IV., ki se je oklical za zagovornika pra-
vic tretjega zakona Gertrude Babenberške, tokrat z madžarskim plemičem
Romanom iz Halicza, kot tudi proti zahtevam bavarskega vojvode Otona
II. Wittelsbacha in njegovega sina Henrika. Ko je 29. oktobra 1253 umrl
Oto II., se je moral njegov sin Henrik vrniti na Bavarsko, si tam utrditi svoj
položaj in se ni več mogel potegovati za avstrijski vojvodski naslov. Spor z
Belo IV. pa je bil razrešen najprej na bojnem polju in nato z mirom v kraju
Ofen 3. aprila 1254. Z njim sta si oba razdelila nekoč babenberška ozemlja:
Otakar Přemysl je dobil vojvodino Avstrijo, Bela IV. pa vojvodino Štajer-
sko. Štajersko deželno plemstvo pa s tem rezultatom ni bilo zadovoljno in
se je Beli uprlo, kar je Otakar Přemysl izkoristil, podprl štajersko plemstvo
in 26. junija 1260 premagal ogrsko vojsko pri kraju Laa na reki Thayi. Pri
tem sta mu (ob večjem številu pripadnikov štajerskega plemstva) stala ob
strani tudi koroški vojvoda Ulrik III. in izvoljeni salzburški nadškof Filip,
predstavnika koroške vojvodske rodbine Spanheimov. S tem je uspel Oto-
kar v enih rokah združiti veliko babenberško dediščino.10 Ravno ta pa mu
je na eni strani omogočila velikansko gmotno osnovo, po drugi strani pa
H. Dopsch, Die Länder und das Reich, 444–445.
J. Hoensch, Přemysl Otakar II., 31–38; H. Dopsch, Die Länder und das Reich, 255–262 in
441–449.
Glej tudi: J. Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, 29–35.
