Page 182 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 182
V primežu medplemiških prerivanj
za »zlatega« kralja, odločili za »revnega3« grofa iz Alzacije in severne Švi-
ce, Rudolfa Habsburškega. Kot možna konkurenca oz. alternativa Rudol-
fu je funkcioniral grof Sigfrid von Anhalt.
V čem je ležala moč češkega kralja, ki so se je elektorji ustrašili? Praktič-
no v istem času kot cesarska rodbina Stauf so izumrle tudi vojvodske rod-
bine v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Boj za nasledstvo
se je seveda začel takoj. Eno leto po papeškem izobčenju in odstavitvi ce-
sarja Friderika II. (1245) je umrl zadnji predstavnik rodbine Babenberža-
nov, Friderik II. (Bojeviti), avstrijski in štajerski vojvoda ter gospod Kranj-
ske (1230–1246). Z njim je po moški liniji izumrla ena najmočnejših rod-
bin na področju današnje Avstrije in Slovenije. Vendar je že tako imenova-
ni »Privilegium minus«, ki ga je 17. septembra 1156 podelil cesar Friderik
Barbarossa ob ustanovitvi samostojne vojvodine Avstrije, Babenberžanom
zagotavljal tudi dedovanje po ženski liniji.4 Ta privilegij je veljal le za vojvo-
dino Avstrijo, ne pa tudi za Štajersko, ki so jo leta 1192 pridobili Babenber-
žani kot dediščino po prvem štajerskem vojvodi Otakarju IV. (1165–1192;
vojvoda od leta 1180) iz rodbine mejnih grofov Traungavskih, ki je zbo-
lel za gobavostjo ter zato ni mogel imeti naslednikov. Kot dedinji vojvodi-
ne Avstrije sta ob smrti zadnjega moškega predstavnika babenberške rod-
bine tako lahko nastopili Gertruda,5 hči zgodaj umrlega sina Leopolda VI.
Henrika (†1227), ki je bila poročena z moravskim mejnim grofom Vladi-
slavom, in njena teta Margareta, najstarejša sestra Getrudinega očeta He-
nrika, vdova po Henriku VII. (†1242) Staufovcu, sinu cesarja Friderika II.
Moravski grof Vladislav je takoj najavil svojo kandidaturo za avstrijski voj-
Takšno oznako je dobil Rudolf predvsem v očeh podpornikov Otakarja Přemysla, v resnici
pa seveda ni mogoče povezovati Rudolfovo pozicijo z oznako »reven«. Čeprav Habsburžani
niso spadali med deželnoknežje plemstvo, je bila njihova pozicija in (tudi finančna) moč na ju-
gozahodu cesarstva velika ter jim seveda ni primanjkovalo osnove za delovanje ob izvolitvi Ru-
dolfa na položaj nemškega kralja.
Uporabili smo izdajo privilegija, ki ga je pripravil Heinrich Appelt, Privilegium minus. Das
staufische Kaisertum und die Babenberger in Österreich, Graz 1976. Listina je objavljena na
straneh 96 in 98, nemški prevod pa na straneh 97 in 99. Primerjaj tudi: Heinz Dopsch, Die
Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter, Österreichische Geschichte
1122–1278, Dunaj 1999, 138s. (nemški prevod listine). Opozorimo naj še na dejstvo, da je
»Manjši privilegij« podeljeval pravico do dedovanja le neposrednim hčerkam vojvode, kar pa
seveda ne Gertruda ne Margareta nista bili, kar je z veseljem pograbil cesar Friderik II., ki je
na osnovi tega obema odrekal pravico do dedovanja, po drugi strani pa sta ravno zaradi tega
obe imeli ves čas nedeljeno podporo papeža Inocenca IV. in vatikanske kurije, ki so tako želeli
preprečiti cesarjevo prisvojitev vojvodin Avstrije in Štajerske (H. Appelt, Privilegium minus,
55–57; za vprašanje pravice do dedovanja).
Za osebo Gertrude: Hermann Meier, Gertrud, Herzogin von Österreich und Steiermark,
ZHVSt XXIII (1927), 5–39.
za »zlatega« kralja, odločili za »revnega3« grofa iz Alzacije in severne Švi-
ce, Rudolfa Habsburškega. Kot možna konkurenca oz. alternativa Rudol-
fu je funkcioniral grof Sigfrid von Anhalt.
V čem je ležala moč češkega kralja, ki so se je elektorji ustrašili? Praktič-
no v istem času kot cesarska rodbina Stauf so izumrle tudi vojvodske rod-
bine v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Boj za nasledstvo
se je seveda začel takoj. Eno leto po papeškem izobčenju in odstavitvi ce-
sarja Friderika II. (1245) je umrl zadnji predstavnik rodbine Babenberža-
nov, Friderik II. (Bojeviti), avstrijski in štajerski vojvoda ter gospod Kranj-
ske (1230–1246). Z njim je po moški liniji izumrla ena najmočnejših rod-
bin na področju današnje Avstrije in Slovenije. Vendar je že tako imenova-
ni »Privilegium minus«, ki ga je 17. septembra 1156 podelil cesar Friderik
Barbarossa ob ustanovitvi samostojne vojvodine Avstrije, Babenberžanom
zagotavljal tudi dedovanje po ženski liniji.4 Ta privilegij je veljal le za vojvo-
dino Avstrijo, ne pa tudi za Štajersko, ki so jo leta 1192 pridobili Babenber-
žani kot dediščino po prvem štajerskem vojvodi Otakarju IV. (1165–1192;
vojvoda od leta 1180) iz rodbine mejnih grofov Traungavskih, ki je zbo-
lel za gobavostjo ter zato ni mogel imeti naslednikov. Kot dedinji vojvodi-
ne Avstrije sta ob smrti zadnjega moškega predstavnika babenberške rod-
bine tako lahko nastopili Gertruda,5 hči zgodaj umrlega sina Leopolda VI.
Henrika (†1227), ki je bila poročena z moravskim mejnim grofom Vladi-
slavom, in njena teta Margareta, najstarejša sestra Getrudinega očeta He-
nrika, vdova po Henriku VII. (†1242) Staufovcu, sinu cesarja Friderika II.
Moravski grof Vladislav je takoj najavil svojo kandidaturo za avstrijski voj-
Takšno oznako je dobil Rudolf predvsem v očeh podpornikov Otakarja Přemysla, v resnici
pa seveda ni mogoče povezovati Rudolfovo pozicijo z oznako »reven«. Čeprav Habsburžani
niso spadali med deželnoknežje plemstvo, je bila njihova pozicija in (tudi finančna) moč na ju-
gozahodu cesarstva velika ter jim seveda ni primanjkovalo osnove za delovanje ob izvolitvi Ru-
dolfa na položaj nemškega kralja.
Uporabili smo izdajo privilegija, ki ga je pripravil Heinrich Appelt, Privilegium minus. Das
staufische Kaisertum und die Babenberger in Österreich, Graz 1976. Listina je objavljena na
straneh 96 in 98, nemški prevod pa na straneh 97 in 99. Primerjaj tudi: Heinz Dopsch, Die
Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter, Österreichische Geschichte
1122–1278, Dunaj 1999, 138s. (nemški prevod listine). Opozorimo naj še na dejstvo, da je
»Manjši privilegij« podeljeval pravico do dedovanja le neposrednim hčerkam vojvode, kar pa
seveda ne Gertruda ne Margareta nista bili, kar je z veseljem pograbil cesar Friderik II., ki je
na osnovi tega obema odrekal pravico do dedovanja, po drugi strani pa sta ravno zaradi tega
obe imeli ves čas nedeljeno podporo papeža Inocenca IV. in vatikanske kurije, ki so tako želeli
preprečiti cesarjevo prisvojitev vojvodin Avstrije in Štajerske (H. Appelt, Privilegium minus,
55–57; za vprašanje pravice do dedovanja).
Za osebo Gertrude: Hermann Meier, Gertrud, Herzogin von Österreich und Steiermark,
ZHVSt XXIII (1927), 5–39.
