Page 183 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 183
Obdobje od srede 13. stoletja do izumrtja grofov Vovbrških ...
vodski naslov in si ga tudi takoj nadel, vendar je že 3. januarja 1247, torej
manj kot eno leto po smrti tasta Friderika II., tudi sam umrl. Gertruda se
je nato leta 1248 poročila drugič, tokrat z badenskim mejnim grofom Her-
manom IV., ki je s poroko tako postal avstrijski vojvoda.6
Imenovanju tako najprej Vladislava Moravskega kot nato Hermana Ba-
denskega za avstrijskega vojvodo se je upiral nemški cesar Friderik II., ki
si je želel obe vojvodini pridobiti v svojo neposredno upravo. Grofa Eber-
steinskega je imenoval za cesarskega upravitelja obeh vojvodin, vendar mu
nato zaradi vpletenosti v boj za ohranitev cesarskega naslova ni mogel po-
magati ne z vojaškimi enotami ne z denarjem, tako da se grof v svoji službi
ni mogel uveljaviti. Poleti leta 1248 je po porazu, ki ga je doživel proti salz-
burškemu izvoljenemu nadškofu Filipu iz družine koroških vojvod Span-
heimov, grof Ebersteinski odstopil s funkcije cesarskega upravitelja avstrij-
ske dežele. Namesto njega je nato cesar za namestnika v Avstriji imenoval
vojvodo Otona Bavarskega ter za Štajersko (skupaj s posestmi na Kranj-
skem) goriškega grofa Meinharda. Slednji je bil zaradi svojih močnih po-
sesti, ki jh je imel v upravljanih deželah, močnejši kot pred njim grof Eber-
steinski, zaradi česar je prišlo do protigoriške koalicije oglejskega patriarha
Bertolda in koroškega vojvode Bernarda Spanheimskega. Kljub vsemu pa
se je Herman IV. Badenski do svoje smrti oktobra leta 1250 tituliral kot av-
strijski in štajerski vojvoda. Ob njegovi smrti pa se je ponovno odprlo vpra-
šanje, kdo bo novi avstrijski in štajerski vojvoda, le da sedaj v cesarstvu ni
bilo več močne osebnosti novega cesarja, ki bi poskušala in zmogla uvelja-
vljati svoje interese.
Otokar (II.) Přemysl se je rodil okoli leta 1233 kot drugi sin češkega
kralja Václava (Venceslava) I. Po smrti svojega brata Vladislava, ki je (kot
smo zgoraj že ugotovili) že bil kratek čas avstrijski vojvoda, je uspel naj-
prej konsolidirati svoj položaj na Češkem in Moravskem7 in se je lahko leta
1250 pojavil kot eden glavnih pretendentov za avstrijski vojvodski naslov.
Pri njegovi kandidaturi mu je stal ob strani tudi papež Inocenc IV., ki ga
je Přemysl podprl v njegovi vojni proti cesarju Frideriku II. Podprlo pa ga
je tudi avstrijsko deželno plemstvo, ki je Přemysla leta 1251 izvolilo za svo-
jega novega vojvodo, kar je slednji sprejel in se novembra 1251 prvič tudi
Njuna hči Neža je bila druga žena Ulrika III. Spanheimskega in je po Ulrikovi smrti leta 1269
postala žena Ulrika III. Vovbrškega.
V letu 1248 je prišlo do boja med Přemyslovim očetom, češkim kraljem Václavom I., ki je stal
trdno na papeški strani, in češkimi plemiči, ki so bili na strani štaufovskega cesarja. Rezultat
spora je bil, da je plemstvo jeseni 1248 doseglo, da je bil mladi Přemysl, ki se je v tem sporu
obnašal izrazito oportuno in iskal predvsem svojo korist, izvoljen za »sokralja«. Od leta 1253
dalje pa je Otakar sam nosil svetováclavsko krono.
vodski naslov in si ga tudi takoj nadel, vendar je že 3. januarja 1247, torej
manj kot eno leto po smrti tasta Friderika II., tudi sam umrl. Gertruda se
je nato leta 1248 poročila drugič, tokrat z badenskim mejnim grofom Her-
manom IV., ki je s poroko tako postal avstrijski vojvoda.6
Imenovanju tako najprej Vladislava Moravskega kot nato Hermana Ba-
denskega za avstrijskega vojvodo se je upiral nemški cesar Friderik II., ki
si je želel obe vojvodini pridobiti v svojo neposredno upravo. Grofa Eber-
steinskega je imenoval za cesarskega upravitelja obeh vojvodin, vendar mu
nato zaradi vpletenosti v boj za ohranitev cesarskega naslova ni mogel po-
magati ne z vojaškimi enotami ne z denarjem, tako da se grof v svoji službi
ni mogel uveljaviti. Poleti leta 1248 je po porazu, ki ga je doživel proti salz-
burškemu izvoljenemu nadškofu Filipu iz družine koroških vojvod Span-
heimov, grof Ebersteinski odstopil s funkcije cesarskega upravitelja avstrij-
ske dežele. Namesto njega je nato cesar za namestnika v Avstriji imenoval
vojvodo Otona Bavarskega ter za Štajersko (skupaj s posestmi na Kranj-
skem) goriškega grofa Meinharda. Slednji je bil zaradi svojih močnih po-
sesti, ki jh je imel v upravljanih deželah, močnejši kot pred njim grof Eber-
steinski, zaradi česar je prišlo do protigoriške koalicije oglejskega patriarha
Bertolda in koroškega vojvode Bernarda Spanheimskega. Kljub vsemu pa
se je Herman IV. Badenski do svoje smrti oktobra leta 1250 tituliral kot av-
strijski in štajerski vojvoda. Ob njegovi smrti pa se je ponovno odprlo vpra-
šanje, kdo bo novi avstrijski in štajerski vojvoda, le da sedaj v cesarstvu ni
bilo več močne osebnosti novega cesarja, ki bi poskušala in zmogla uvelja-
vljati svoje interese.
Otokar (II.) Přemysl se je rodil okoli leta 1233 kot drugi sin češkega
kralja Václava (Venceslava) I. Po smrti svojega brata Vladislava, ki je (kot
smo zgoraj že ugotovili) že bil kratek čas avstrijski vojvoda, je uspel naj-
prej konsolidirati svoj položaj na Češkem in Moravskem7 in se je lahko leta
1250 pojavil kot eden glavnih pretendentov za avstrijski vojvodski naslov.
Pri njegovi kandidaturi mu je stal ob strani tudi papež Inocenc IV., ki ga
je Přemysl podprl v njegovi vojni proti cesarju Frideriku II. Podprlo pa ga
je tudi avstrijsko deželno plemstvo, ki je Přemysla leta 1251 izvolilo za svo-
jega novega vojvodo, kar je slednji sprejel in se novembra 1251 prvič tudi
Njuna hči Neža je bila druga žena Ulrika III. Spanheimskega in je po Ulrikovi smrti leta 1269
postala žena Ulrika III. Vovbrškega.
V letu 1248 je prišlo do boja med Přemyslovim očetom, češkim kraljem Václavom I., ki je stal
trdno na papeški strani, in češkimi plemiči, ki so bili na strani štaufovskega cesarja. Rezultat
spora je bil, da je plemstvo jeseni 1248 doseglo, da je bil mladi Přemysl, ki se je v tem sporu
obnašal izrazito oportuno in iskal predvsem svojo korist, izvoljen za »sokralja«. Od leta 1253
dalje pa je Otakar sam nosil svetováclavsko krono.
