Page 185 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 185
Obdobje od srede 13. stoletja do izumrtja grofov Vovbrških ...
je omogočila njegovemu velikemu rivalu in tekmecu Rudolfu Habsburške-
mu, da je izkoristil pravno nejasnost ter zahteval za sebe (tj. krono) bam-
berško dediščino kot izpraznjeno. Poleg tega je kot casus belli delovalo tudi
dejstvo, da Otakar ni priznal Rudolfa za izvoljenega kralja ter je podpiral
(tudi finančno) Rudolfove nasprotnike.11
Opisanemu dogajanju pa se je na področju dežel Štajerska, Koroška,
Kranjska in Avstrija pridružil še boj za dediščino po izumrlih vojvod-
skih rodbinah: Babenberžanov 1246, Andeških 1234 oz. 1251 ter kasne-
je še Spanheimov 1269. Ta boj se je začel nekaj desetletij pred nastopom
»interregnuma« v cesarstvu, in sicer najprej na Kranjskem. Za naziv go-
spoda Kranjske se je namreč poleg meranskih vojvod potegoval tudi Ba-
benberžan Friderik II., ki se je leta 1229 poročil z Agnes Andeško. Ta mu
je za doto prinesla bogata (andeška in višnjegorska)12 posestva po Kranj-
ski. Že njegov oče Leopold VI. (1195–1230) je izkoristil gospodarsko kri-
zo freisinške škofije in si pridobil v fevd freisinške posesti med Mirno in
Krko,13 ko pa je Friderik tem fevdom dodal še posesti, ki jih je dobil z Ne-
žino doto, se je že leta 1232 prvič poimenoval »gospod Kranjske«.14 Fride-
rikova smrt brez potomcev leta 1246 je preprečila izgradnjo babenberške
moči na Kranjskem in v Savinjski marki. O visokoletečih načrtih Frideri-
ka Babenberžana priča tudi osnutek listine iz 1245. leta, s katero naj bil ce-
sar Friderik II. vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino zno-
traj cesarstva, vojvodo Friderika pa v kralja ter bi mu dovolil, da povzdigne
mejno grofijo Kranjsko v vojvodino.15 Vendar so tem načrtom stali naspro-
ti vsaj (če ne štejemo tu ostrih nasprotnikov, ki sta jih imela tako Babenber-
žan kot še bolj cesar v državi) Spanheimi in Vovbržani s svojimi posestmi
na Kranjskem, na katerih so si lastili deželnoknežje pravice.
Babenberžanovo smrt so takoj izkoristili koroški vojvode iz rodbine
Spanheimov. Dve leti po Friderikovi smrti se je z babenberško vdovo Nežo,
ki je sedaj poleg andeško-višnjegorske dediščine prinašala s seboj tudi bo-
gato babenberško dediščino ter postala seveda zelo zaželena nevesta, poro-
čil Spanheimovec Ulrik III. (1251–1269). Ta se je že leta 1251 lahko po-
imenoval za gospoda Kranjske in je bil od smrti svojega očeta Bernarda
Prim. Alois Niederstätter, Die Herrschaft Österreich. Fürst und Adel im Spätmittelalter, v:
Österreichische Geschichte 1278–1411, 71s.
Nazadnje: A. Komac, Od mejne grofije do dežele, predvsem 81–102.
1229, april 5, Dunaj; regest objavljen v: Kos, Gradivo V, št. 501, 250.
1232, marec 3; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 559, 272, Erdburg (»dux Austrie et Stirie et
dominus Carniole«). Glej tudi: Lj. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 114, 115. P.
Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 99, 100.
1245, junij, Verona; objavljeno v: StUB II, št. 457, 568; regest v: Kos, Gradivo V, št. 859, 406.
je omogočila njegovemu velikemu rivalu in tekmecu Rudolfu Habsburške-
mu, da je izkoristil pravno nejasnost ter zahteval za sebe (tj. krono) bam-
berško dediščino kot izpraznjeno. Poleg tega je kot casus belli delovalo tudi
dejstvo, da Otakar ni priznal Rudolfa za izvoljenega kralja ter je podpiral
(tudi finančno) Rudolfove nasprotnike.11
Opisanemu dogajanju pa se je na področju dežel Štajerska, Koroška,
Kranjska in Avstrija pridružil še boj za dediščino po izumrlih vojvod-
skih rodbinah: Babenberžanov 1246, Andeških 1234 oz. 1251 ter kasne-
je še Spanheimov 1269. Ta boj se je začel nekaj desetletij pred nastopom
»interregnuma« v cesarstvu, in sicer najprej na Kranjskem. Za naziv go-
spoda Kranjske se je namreč poleg meranskih vojvod potegoval tudi Ba-
benberžan Friderik II., ki se je leta 1229 poročil z Agnes Andeško. Ta mu
je za doto prinesla bogata (andeška in višnjegorska)12 posestva po Kranj-
ski. Že njegov oče Leopold VI. (1195–1230) je izkoristil gospodarsko kri-
zo freisinške škofije in si pridobil v fevd freisinške posesti med Mirno in
Krko,13 ko pa je Friderik tem fevdom dodal še posesti, ki jih je dobil z Ne-
žino doto, se je že leta 1232 prvič poimenoval »gospod Kranjske«.14 Fride-
rikova smrt brez potomcev leta 1246 je preprečila izgradnjo babenberške
moči na Kranjskem in v Savinjski marki. O visokoletečih načrtih Frideri-
ka Babenberžana priča tudi osnutek listine iz 1245. leta, s katero naj bil ce-
sar Friderik II. vojvodini Avstrijo in Štajersko povzdignil v kraljevino zno-
traj cesarstva, vojvodo Friderika pa v kralja ter bi mu dovolil, da povzdigne
mejno grofijo Kranjsko v vojvodino.15 Vendar so tem načrtom stali naspro-
ti vsaj (če ne štejemo tu ostrih nasprotnikov, ki sta jih imela tako Babenber-
žan kot še bolj cesar v državi) Spanheimi in Vovbržani s svojimi posestmi
na Kranjskem, na katerih so si lastili deželnoknežje pravice.
Babenberžanovo smrt so takoj izkoristili koroški vojvode iz rodbine
Spanheimov. Dve leti po Friderikovi smrti se je z babenberško vdovo Nežo,
ki je sedaj poleg andeško-višnjegorske dediščine prinašala s seboj tudi bo-
gato babenberško dediščino ter postala seveda zelo zaželena nevesta, poro-
čil Spanheimovec Ulrik III. (1251–1269). Ta se je že leta 1251 lahko po-
imenoval za gospoda Kranjske in je bil od smrti svojega očeta Bernarda
Prim. Alois Niederstätter, Die Herrschaft Österreich. Fürst und Adel im Spätmittelalter, v:
Österreichische Geschichte 1278–1411, 71s.
Nazadnje: A. Komac, Od mejne grofije do dežele, predvsem 81–102.
1229, april 5, Dunaj; regest objavljen v: Kos, Gradivo V, št. 501, 250.
1232, marec 3; objavljeno v: Kos, Gradivo V, št. 559, 272, Erdburg (»dux Austrie et Stirie et
dominus Carniole«). Glej tudi: Lj. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 114, 115. P.
Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 99, 100.
1245, junij, Verona; objavljeno v: StUB II, št. 457, 568; regest v: Kos, Gradivo V, št. 859, 406.
