Page 16 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 16
V primežu medplemiških prerivanj
neških in skoraj popolnim umikom gospodov Ptujskih iz Savinjske in Ša-
leške doline konča obdobje »večne borbe« za prevlado in začne relativno
mirno obdobje, ki se konča šele leta 1456 s smrtjo zadnjega Celjana, Ulri-
ka II. v Beogradu. In z začetkom tega mirnejšega časa končujemo tudi to
knjigo. »Čas grofov Celjskih« pač predstavlja povsem novo celoto, ki zah-
teva obravnavo v povsem novi študiji in zaradi »internacionalnega« delo-
vanja samih grofov predvsem pritegnitev virov iz vseh držav oz. dežel, v ka-
terih so delovali.
Geografsko obsega naša naloga področje Zgornje in Spodnje Savinjske
ter Šaleške doline. Šaleško dolino, ki je sicer geografsko zaključeno podro-
čje in pri določanju katere načelno ni velikih dilem,15 bomo v kontekstu te
naloge nekoliko »razširili« proti vzhodu: področje Dobrne, ki meji na za-
hodu na področje Vinske Gore (in ki danes velja za najvzhodnejši del do-
line), so namreč v srednjem veku včasih prištevali k Šaleški dolini. Najbolj
znan takšen primer ponuja nagrobni kamen Sigismunda Dobrnskega/Ne-
uhausa (†1429). Pokopati se je dal na Ptujski Gori, ki so jo ustanovili nje-
govi fevdni gospodje Ptujski in kjer so Dobrnski postavili tudi stranski ol-
tar. Na nagrobnik si je dal zapisati, da tu počiva »plemeniti in hrabri vitez
Sigismund z Dobrne v Šaleški dolini«16. Ne samo zaradi tega, temveč pred-
vsem zaradi tesne povezanosti področja, ki so ga obvladovali krški grado-
vi Ranšperk, Lemberk, Dobrna in »vmesni« grad Helfenberg z vzhodnim
delom Šaleške doline oz. s krškimi posestmi na tem delu (gradovi Eken-
štajn, Šalek in področje Vinske Gore), bomo obe geografski enoti pri na-
šem obravnavanju združili.
Če je pri Šaleški dolini vendarle bolj ali manj jasno, katero področje ima-
mo v mislih, je potrebno o področju Zgornje in Spodnje Savinjske doline
povedati nekaj več. Področje, ki ga bomo natančneje obravnavali, sega od
Logarske doline oziroma (bolje) Solčave na severu doline, ob zgornji Savi-
nji in Dreti do Savinjske ravni. Posebno pozornost bomo posvetili zaho-
dnemu delu Spodnje Savinjske doline s kraji Polzela, Braslovče, Žalec in
tudi Vransko. Težišče našega raziskovanja leži v razgrinjanju silnic, ki so se
sproščale pri konfliktu med posameznimi odločilnimi plemiškimi druži-
Prim. Emil Šterbenk, Šaleška dolina, v: Enciklopedija Slovenije 13, Ljubljana 1999, 4; Dami-
jan Kljajič, Geografski oris Šaleške doline in Škal, v: Škale, zbornik, Šaleški razgledi 3, Titovo
Velenje 1989, 5–10.
»/N/ach christes gepurd tausent CCCC und in dem XXIX jar ist hie begraben des mittich
nach m(i)s(ericordi)a d(omi)ni der edel vest ritter her Sigmund von Newhaws aus dem Sche-
lichtal re(quiescat) i(n) pa(ce).« Navedeno po: France Stelè, Ptujska gora, Ljubljana 1966, 54,
55. Primerjaj tudi: Marijan Zadnikar, Ptujska Gora. Visoka pesem slovenske gotike, Družina,
Ljubljana 1992, 89, 90.
neških in skoraj popolnim umikom gospodov Ptujskih iz Savinjske in Ša-
leške doline konča obdobje »večne borbe« za prevlado in začne relativno
mirno obdobje, ki se konča šele leta 1456 s smrtjo zadnjega Celjana, Ulri-
ka II. v Beogradu. In z začetkom tega mirnejšega časa končujemo tudi to
knjigo. »Čas grofov Celjskih« pač predstavlja povsem novo celoto, ki zah-
teva obravnavo v povsem novi študiji in zaradi »internacionalnega« delo-
vanja samih grofov predvsem pritegnitev virov iz vseh držav oz. dežel, v ka-
terih so delovali.
Geografsko obsega naša naloga področje Zgornje in Spodnje Savinjske
ter Šaleške doline. Šaleško dolino, ki je sicer geografsko zaključeno podro-
čje in pri določanju katere načelno ni velikih dilem,15 bomo v kontekstu te
naloge nekoliko »razširili« proti vzhodu: področje Dobrne, ki meji na za-
hodu na področje Vinske Gore (in ki danes velja za najvzhodnejši del do-
line), so namreč v srednjem veku včasih prištevali k Šaleški dolini. Najbolj
znan takšen primer ponuja nagrobni kamen Sigismunda Dobrnskega/Ne-
uhausa (†1429). Pokopati se je dal na Ptujski Gori, ki so jo ustanovili nje-
govi fevdni gospodje Ptujski in kjer so Dobrnski postavili tudi stranski ol-
tar. Na nagrobnik si je dal zapisati, da tu počiva »plemeniti in hrabri vitez
Sigismund z Dobrne v Šaleški dolini«16. Ne samo zaradi tega, temveč pred-
vsem zaradi tesne povezanosti področja, ki so ga obvladovali krški grado-
vi Ranšperk, Lemberk, Dobrna in »vmesni« grad Helfenberg z vzhodnim
delom Šaleške doline oz. s krškimi posestmi na tem delu (gradovi Eken-
štajn, Šalek in področje Vinske Gore), bomo obe geografski enoti pri na-
šem obravnavanju združili.
Če je pri Šaleški dolini vendarle bolj ali manj jasno, katero področje ima-
mo v mislih, je potrebno o področju Zgornje in Spodnje Savinjske doline
povedati nekaj več. Področje, ki ga bomo natančneje obravnavali, sega od
Logarske doline oziroma (bolje) Solčave na severu doline, ob zgornji Savi-
nji in Dreti do Savinjske ravni. Posebno pozornost bomo posvetili zaho-
dnemu delu Spodnje Savinjske doline s kraji Polzela, Braslovče, Žalec in
tudi Vransko. Težišče našega raziskovanja leži v razgrinjanju silnic, ki so se
sproščale pri konfliktu med posameznimi odločilnimi plemiškimi druži-
Prim. Emil Šterbenk, Šaleška dolina, v: Enciklopedija Slovenije 13, Ljubljana 1999, 4; Dami-
jan Kljajič, Geografski oris Šaleške doline in Škal, v: Škale, zbornik, Šaleški razgledi 3, Titovo
Velenje 1989, 5–10.
»/N/ach christes gepurd tausent CCCC und in dem XXIX jar ist hie begraben des mittich
nach m(i)s(ericordi)a d(omi)ni der edel vest ritter her Sigmund von Newhaws aus dem Sche-
lichtal re(quiescat) i(n) pa(ce).« Navedeno po: France Stelè, Ptujska gora, Ljubljana 1966, 54,
55. Primerjaj tudi: Marijan Zadnikar, Ptujska Gora. Visoka pesem slovenske gotike, Družina,
Ljubljana 1992, 89, 90.
