Page 21 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 21
Časovna in geografska določitev snovi
se je razvilo ob cerkvi, to je vas Škale, ni nikoli uspelo prerasti vaškega zna-
čaja in je ostajalo pravno in upravno v senci obeh trgov, Velenja in Šošta-
nja, kljub temu pa je cerkev sv. Jurija v Škalah ostala tista identifikacijska
točka doline, katere izgubo v petdesetih letih 20. stoletja Šaleška dolina do
danes ni uspela nadomestiti z drugim simbolnim prostorom, ki bi povezo-
val vzhodno in zahodno polovico. Cerkev je bila postavljena na tleh, ki so
bila že v antiki naseljen prostor (patrocinij),25 vzhodno in zahodno od nje
pa sta na istih tleh nastali še dve drugi najstarejši cerkvi v dolini, cerkev sv.
Martina pri Šaleku in cerkev sv. Mihaela v Družmirju, ki sta kasneje sicer
vse bolj prevzemali vlogo trških farnih cerkva za Velenje in Šoštanj, vendar
nista ležali v obeh trgih. Oba trga sta se razvila na drugi, južni strani Šale-
ške doline, za njun nastanek pa ni bila odločilna ne geografska ne strateška
lega, ne položaj nekega centralnega prostora v dolini, temveč so odločale
drugačne, politične odločitve, o čemer bomo več spregovorili kasneje. Pou-
dariti je potrebno, da poznamo v Šaleški dolini vsaj dva kraja, ki sta najver-
jetneje dobila svoje ime po nosilcih kolonizacije prostora, kar je po Mitte-
rauerjevem mnenju tudi eden od pomembnih indicev pri ugotavljanju hi-
erarhije krajev.26 V tem uvodnem delu besedila naj opozorimo le, da se na
področju Zgornje Savinjske doline kaže kot takšen centralni prostor po-
dročje Rečice ob Savinji, kjer srečujemo oglejske patriarhe na njihovih vi-
zitacijah, kako ob cerkvi sv. Kancijana sprejemajo pomembne odločitve in
ko se na tem mestu zbere veliko število ljudi. Gornjegrajski samostan, oz.
ob samostanu nastali trg Gornji Grad, verjetno tudi zaradi kontemplativ-
nega karakterja osrednje institucije takšne naloge nikoli ni mogel opravlja-
ti v tem smislu.
Na tem mestu je potrebno zapisati še eno opozorilo. Če velja za srednje-
veška mesta – za razliko od antičnih mest z njihovim okolišem (ager), da
trebno opozoriti na dejstvo, ki do sedaj še ni vzpodbudilo primernega znanstvenega interesa,
da je namreč Šaleška dolina ena od zelo redkih dolin na slovenskih tleh, ki ne nosijo imena po
osrednji reki, ki teče skozi njo (ali pa kateri koli drugi naravni značilnosti), temveč po gradu
(ali pa, kot smo namignili, morda celo po cerkvi).
Prim. Danijela Brišnik, Od kamnitih sekir do terre sigillate in tam našteto starejšo literatu-
ro, v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje 1999, 56–71.
Takšen primer je vas Družmirje, ki je dobila svoje ime po (S)Tresimirju (1309, februar 22,
Mozirje; kopija iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 1724b (Tresimir); in 1311, avgust 24, Gornji
Grad; kopija iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 1753b (Stresimir). Drugi tak primer pa je vas Ar-
nače, katere ime France Bezlaj izvaja iz osebnega imena Arnold, Arnholt (morda tudi oblika
Arni, Arne za Bartolomej) (France Bezlaj, Slovenska vodna imena I, 39; primerjaj tudi: Tone
Ravnikar, Prispevek k srednjeveški topografiji Šaleške doline, ČZN NV 35 (1999), zvezek
1–2, 74, 75). Poudariti je potrebno še značilno dejstvo, da v obeh vaseh ležita tudi dve od naj-
starejših cerkva Šaleške doline: cerkev sv. Mihaela v Družmirju in cerkev sv. Egidija (Tilna) v
Arnačah.
se je razvilo ob cerkvi, to je vas Škale, ni nikoli uspelo prerasti vaškega zna-
čaja in je ostajalo pravno in upravno v senci obeh trgov, Velenja in Šošta-
nja, kljub temu pa je cerkev sv. Jurija v Škalah ostala tista identifikacijska
točka doline, katere izgubo v petdesetih letih 20. stoletja Šaleška dolina do
danes ni uspela nadomestiti z drugim simbolnim prostorom, ki bi povezo-
val vzhodno in zahodno polovico. Cerkev je bila postavljena na tleh, ki so
bila že v antiki naseljen prostor (patrocinij),25 vzhodno in zahodno od nje
pa sta na istih tleh nastali še dve drugi najstarejši cerkvi v dolini, cerkev sv.
Martina pri Šaleku in cerkev sv. Mihaela v Družmirju, ki sta kasneje sicer
vse bolj prevzemali vlogo trških farnih cerkva za Velenje in Šoštanj, vendar
nista ležali v obeh trgih. Oba trga sta se razvila na drugi, južni strani Šale-
ške doline, za njun nastanek pa ni bila odločilna ne geografska ne strateška
lega, ne položaj nekega centralnega prostora v dolini, temveč so odločale
drugačne, politične odločitve, o čemer bomo več spregovorili kasneje. Pou-
dariti je potrebno, da poznamo v Šaleški dolini vsaj dva kraja, ki sta najver-
jetneje dobila svoje ime po nosilcih kolonizacije prostora, kar je po Mitte-
rauerjevem mnenju tudi eden od pomembnih indicev pri ugotavljanju hi-
erarhije krajev.26 V tem uvodnem delu besedila naj opozorimo le, da se na
področju Zgornje Savinjske doline kaže kot takšen centralni prostor po-
dročje Rečice ob Savinji, kjer srečujemo oglejske patriarhe na njihovih vi-
zitacijah, kako ob cerkvi sv. Kancijana sprejemajo pomembne odločitve in
ko se na tem mestu zbere veliko število ljudi. Gornjegrajski samostan, oz.
ob samostanu nastali trg Gornji Grad, verjetno tudi zaradi kontemplativ-
nega karakterja osrednje institucije takšne naloge nikoli ni mogel opravlja-
ti v tem smislu.
Na tem mestu je potrebno zapisati še eno opozorilo. Če velja za srednje-
veška mesta – za razliko od antičnih mest z njihovim okolišem (ager), da
trebno opozoriti na dejstvo, ki do sedaj še ni vzpodbudilo primernega znanstvenega interesa,
da je namreč Šaleška dolina ena od zelo redkih dolin na slovenskih tleh, ki ne nosijo imena po
osrednji reki, ki teče skozi njo (ali pa kateri koli drugi naravni značilnosti), temveč po gradu
(ali pa, kot smo namignili, morda celo po cerkvi).
Prim. Danijela Brišnik, Od kamnitih sekir do terre sigillate in tam našteto starejšo literatu-
ro, v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje 1999, 56–71.
Takšen primer je vas Družmirje, ki je dobila svoje ime po (S)Tresimirju (1309, februar 22,
Mozirje; kopija iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 1724b (Tresimir); in 1311, avgust 24, Gornji
Grad; kopija iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 1753b (Stresimir). Drugi tak primer pa je vas Ar-
nače, katere ime France Bezlaj izvaja iz osebnega imena Arnold, Arnholt (morda tudi oblika
Arni, Arne za Bartolomej) (France Bezlaj, Slovenska vodna imena I, 39; primerjaj tudi: Tone
Ravnikar, Prispevek k srednjeveški topografiji Šaleške doline, ČZN NV 35 (1999), zvezek
1–2, 74, 75). Poudariti je potrebno še značilno dejstvo, da v obeh vaseh ležita tudi dve od naj-
starejših cerkva Šaleške doline: cerkev sv. Mihaela v Družmirju in cerkev sv. Egidija (Tilna) v
Arnačah.
