Page 11 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 11
Časovna in geografska določitev snovi
nov, to je njunih naslednikov. Med te rodbine prištevamo plemenite Pri-
se iz Puchsa ter iz njih izvirajoče grofe Višnjegorske, nadalje še grofe Plain-
ske, Pfannberške in Vovbrške, prav verjetno pa so bili pripadniki Hemine-
ga rodu tudi svobodni plemiči Žovneški, kasnejši grofje Celjski.5
Za podobo obravnavanega območja je enako pomembno tudi dejstvo,
da je to čas, ko začnejo nemški cesarji iz rodu Salijcev sistematično utrjeva-
ti in graditi državo. Pri tem so se vladarji, še posebej od časa prvega staufo-
vskega vladarja Konrada II. (1124–1139) dalje, začeli vse bolj naslanjati na
eni strani na državno cerkev, s čimer so posnemali svoje predhodnike – ce-
sarje iz saške družine Otonov, in (kar pa predstavlja novost pri praksi nem-
ških cesarjev) na pripadnike t. i. ministerialov. Izraz ministeriali oz. mili-
ti je v 11. in 12. stoletju označeval pripadnike nesvobodnega nižjega plem-
stva, ki ga je označevala predvsem njihova vojaška služba, za katero so pre-
jeli posest od svobodnega plemiča. Njihova značilnost je osebna odvisnost
od gospoda, ki se kaže v tem, da je gospod lahko odločal tudi o tako oseb-
nih stvareh ministeriala, kot je npr. poroka.6 Zaradi številčnosti ter vojaške
moči, ki se je ob istočasni spremembi načina vojskovanja vse bolj uveljavlja-
la, in seveda zaradi tega., ker pripadniki tega sloja za vladarja niso predstav-
ljali resne konkurence in nevarnosti, so bili poleg državne cerkve naravna
in logična izbira nemškega cesarja, na katere se je lahko naslonil pri posta-
vljanju temeljev državne uprave.
S tem v zvezi je potrebno poudariti tudi tendenco cesarja Henrika III.
(1039–1056), ki je začel sistematično krepiti vzhodno mejo države z usta-
navljanjem mejnih pokrajin – mark. Ta njegova dejavnost se kaže tako z
vojnimi pohodi, ki jih je vodil proti Čehom, Poljakom, Liutizom in Ma-
džarom, z utrjevanjem vzhodnih škofij, kar kažejo predvsem mnoge njim
namenjene cesarske darovnice, z gradnjo t. i. »cesarskih gradov« in z utr-
jevanjem mejnih grofov. Poleg tega pa je še posebej v tej zvezi potrebno po-
udariti in izpostaviti njegove darovnice, namenjene vazalom in ministeri-
alom – »miles et servientes« – v teh mejnih pokrajinah in s tem nastan-
kom (kot to imenuje Karl Bosl) mejnogrofijskega ministerialnega stanu
(»Markministerialität«).7 Osnovo za takšno politiko je predstavljalo agre-
Prim. Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU 250/1935, 215–239; Heinz
Dopsch, Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und Ihre Verwandschaft, Carinthia 161/1971,
95–120, genealoška tabela na str. 120; Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do raz-
svetljenstva (dalje kot P. Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina), 72–74.
Prim. geslo Ministerialität, Ministerialen v: Lexikon der Mittelalters VI, Stutgart 1999, 636–639.
Karl Bosl, Die Reichsministerialität der Salier und Staufer. Ein Beitrag zur Geschichte des hoch-
mittelalterlichen deutschen Volkes, Staates und Reiches. Schriften der Monumenta Germaniae
historica 10, Stutgart 1950 (dalje kot K. Bosl, Reichsministerialität), 48, 49.
nov, to je njunih naslednikov. Med te rodbine prištevamo plemenite Pri-
se iz Puchsa ter iz njih izvirajoče grofe Višnjegorske, nadalje še grofe Plain-
ske, Pfannberške in Vovbrške, prav verjetno pa so bili pripadniki Hemine-
ga rodu tudi svobodni plemiči Žovneški, kasnejši grofje Celjski.5
Za podobo obravnavanega območja je enako pomembno tudi dejstvo,
da je to čas, ko začnejo nemški cesarji iz rodu Salijcev sistematično utrjeva-
ti in graditi državo. Pri tem so se vladarji, še posebej od časa prvega staufo-
vskega vladarja Konrada II. (1124–1139) dalje, začeli vse bolj naslanjati na
eni strani na državno cerkev, s čimer so posnemali svoje predhodnike – ce-
sarje iz saške družine Otonov, in (kar pa predstavlja novost pri praksi nem-
ških cesarjev) na pripadnike t. i. ministerialov. Izraz ministeriali oz. mili-
ti je v 11. in 12. stoletju označeval pripadnike nesvobodnega nižjega plem-
stva, ki ga je označevala predvsem njihova vojaška služba, za katero so pre-
jeli posest od svobodnega plemiča. Njihova značilnost je osebna odvisnost
od gospoda, ki se kaže v tem, da je gospod lahko odločal tudi o tako oseb-
nih stvareh ministeriala, kot je npr. poroka.6 Zaradi številčnosti ter vojaške
moči, ki se je ob istočasni spremembi načina vojskovanja vse bolj uveljavlja-
la, in seveda zaradi tega., ker pripadniki tega sloja za vladarja niso predstav-
ljali resne konkurence in nevarnosti, so bili poleg državne cerkve naravna
in logična izbira nemškega cesarja, na katere se je lahko naslonil pri posta-
vljanju temeljev državne uprave.
S tem v zvezi je potrebno poudariti tudi tendenco cesarja Henrika III.
(1039–1056), ki je začel sistematično krepiti vzhodno mejo države z usta-
navljanjem mejnih pokrajin – mark. Ta njegova dejavnost se kaže tako z
vojnimi pohodi, ki jih je vodil proti Čehom, Poljakom, Liutizom in Ma-
džarom, z utrjevanjem vzhodnih škofij, kar kažejo predvsem mnoge njim
namenjene cesarske darovnice, z gradnjo t. i. »cesarskih gradov« in z utr-
jevanjem mejnih grofov. Poleg tega pa je še posebej v tej zvezi potrebno po-
udariti in izpostaviti njegove darovnice, namenjene vazalom in ministeri-
alom – »miles et servientes« – v teh mejnih pokrajinah in s tem nastan-
kom (kot to imenuje Karl Bosl) mejnogrofijskega ministerialnega stanu
(»Markministerialität«).7 Osnovo za takšno politiko je predstavljalo agre-
Prim. Ljudmil Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, Rad JAZU 250/1935, 215–239; Heinz
Dopsch, Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und Ihre Verwandschaft, Carinthia 161/1971,
95–120, genealoška tabela na str. 120; Peter Štih, Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do raz-
svetljenstva (dalje kot P. Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina), 72–74.
Prim. geslo Ministerialität, Ministerialen v: Lexikon der Mittelalters VI, Stutgart 1999, 636–639.
Karl Bosl, Die Reichsministerialität der Salier und Staufer. Ein Beitrag zur Geschichte des hoch-
mittelalterlichen deutschen Volkes, Staates und Reiches. Schriften der Monumenta Germaniae
historica 10, Stutgart 1950 (dalje kot K. Bosl, Reichsministerialität), 48, 49.
