Page 12 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 12
V primežu medplemiških prerivanj
sivno pridobivanje novega ozemlja, ki je bilo možno predvsem na novo pri-
dobljenih ozemljih, se pravi ravno v omenjenih mejnih markah, ki jih je
nato lahko vladar podeljeval omenjenim »mejnogrofijskim« ministeria-
lom v markah za njihovo službo. Kako nevarno je bilo lahko podeljevanje
teh ozemelj pripadnikom visoko svobodnega plemstva, kaže ravno primer
Heminega rodu, ko so vladarji podelili ogromno posest visoko svobodne-
mu posamezniku in ne službi, ki jo je opravljal, ter je bila tako ob izumr-
tju družine ogromna posest za krono izgubljena; za potencialnega novega
mejnega grofa iz neke druge plemiške rodbine tako enostavno ni ostalo več
dovolj ozemlja.8
S postopno krepitvijo ministerialov je sovpadel naslednji velik prelom,
ki ga je povzročilo izumrtje starih plemiških rodbin. To je proces, ki se je
končal do sredine 13. stoletja in po katerem so se karte premešale na novo,
kar je med drugim omogočilo, da se je na področju, ki je tokrat srčika na-
šega zanimanja, ustvarila zgoraj omenjena »dvojnost« oz. razdelitev veči-
ne posesti in predvsem moči med dve veliki družini.
To pa je tudi tisti čas, ko se je na tleh nemške države, in seveda tudi na
področju današnje Slovenije, začela dogajati izjemno pomembna spremem-
ba: začele so nastajati dežele kot pravni in nenazadnje identifikacijski ele-
ment takratnega človeka in predvsem plemiča – deželana. Začelo je nasta-
jati deželno pravo, ki je postajalo vse bolj ključno in pomembno, in posa-
meznika9 je začenjala označevati pripadnost le-temu. V 12. stoletju to na-
stajanje in prelom sicer bolj kot ne šele čutimo in ga lahko spremljamo v za-
četni fazi nastajanja, vendar je ravno dogajanje v tem času determiniralo
nastanek dežel v naslednjem stoletju.
Deželnopravna identiteta se je vse bolj prepletala z identiteto, ki jo je
opredeljevala izključno osebna povezava s seniorjem (»Personenverband«)
in ki je bila značilna za čas približno do konca 11. stoletja. Potrebno je opo-
zoriti, da je tudi deželnopravna identiteta temeljila v prvi vrsti na personal-
nem principu, na zvezi; je torej zveza, v katero so se pridružili plemiči kot
posamezniki in priznavali pravne norme, ki vladajo v njej, in predvsem pri-
znali deželnega gospoda kot svojo nadrejeno instanco, ki predseduje plemi-
škemu sodišču in poveljuje deželni vojski.
Temu trendu se je pridružil še boj za investituro, ki je prisilil nemške-
ga cesarja Henrika IV. (1056–1106) in za njim tudi njegovega sina Henri-
Prim. P. Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 94.
Prim. Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v:
Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, 229, kjer opozarja tudi na omejitve, ki jih je ta pojem
nosil v sebi.
sivno pridobivanje novega ozemlja, ki je bilo možno predvsem na novo pri-
dobljenih ozemljih, se pravi ravno v omenjenih mejnih markah, ki jih je
nato lahko vladar podeljeval omenjenim »mejnogrofijskim« ministeria-
lom v markah za njihovo službo. Kako nevarno je bilo lahko podeljevanje
teh ozemelj pripadnikom visoko svobodnega plemstva, kaže ravno primer
Heminega rodu, ko so vladarji podelili ogromno posest visoko svobodne-
mu posamezniku in ne službi, ki jo je opravljal, ter je bila tako ob izumr-
tju družine ogromna posest za krono izgubljena; za potencialnega novega
mejnega grofa iz neke druge plemiške rodbine tako enostavno ni ostalo več
dovolj ozemlja.8
S postopno krepitvijo ministerialov je sovpadel naslednji velik prelom,
ki ga je povzročilo izumrtje starih plemiških rodbin. To je proces, ki se je
končal do sredine 13. stoletja in po katerem so se karte premešale na novo,
kar je med drugim omogočilo, da se je na področju, ki je tokrat srčika na-
šega zanimanja, ustvarila zgoraj omenjena »dvojnost« oz. razdelitev veči-
ne posesti in predvsem moči med dve veliki družini.
To pa je tudi tisti čas, ko se je na tleh nemške države, in seveda tudi na
področju današnje Slovenije, začela dogajati izjemno pomembna spremem-
ba: začele so nastajati dežele kot pravni in nenazadnje identifikacijski ele-
ment takratnega človeka in predvsem plemiča – deželana. Začelo je nasta-
jati deželno pravo, ki je postajalo vse bolj ključno in pomembno, in posa-
meznika9 je začenjala označevati pripadnost le-temu. V 12. stoletju to na-
stajanje in prelom sicer bolj kot ne šele čutimo in ga lahko spremljamo v za-
četni fazi nastajanja, vendar je ravno dogajanje v tem času determiniralo
nastanek dežel v naslednjem stoletju.
Deželnopravna identiteta se je vse bolj prepletala z identiteto, ki jo je
opredeljevala izključno osebna povezava s seniorjem (»Personenverband«)
in ki je bila značilna za čas približno do konca 11. stoletja. Potrebno je opo-
zoriti, da je tudi deželnopravna identiteta temeljila v prvi vrsti na personal-
nem principu, na zvezi; je torej zveza, v katero so se pridružili plemiči kot
posamezniki in priznavali pravne norme, ki vladajo v njej, in predvsem pri-
znali deželnega gospoda kot svojo nadrejeno instanco, ki predseduje plemi-
škemu sodišču in poveljuje deželni vojski.
Temu trendu se je pridružil še boj za investituro, ki je prisilil nemške-
ga cesarja Henrika IV. (1056–1106) in za njim tudi njegovega sina Henri-
Prim. P. Štih, V. Simoniti, Slovenska zgodovina, 94.
Prim. Peter Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v:
Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, 229, kjer opozarja tudi na omejitve, ki jih je ta pojem
nosil v sebi.
