Page 105 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 105
Prihod Ptujskih konec 12. in v 13. stoletju
več se mu zdi verjetneje razložiti to le kot slučaj, ter da je ta poskus škofa
vezan na izumrtje družine Humberških in s tem na že omenjeno menjavo
nekdaj Humberškega Vurberka z lungavskimi posestmi.44
Zadnji, ki se je lotil tega vprašanja, in sicer na povsem novi osnovi, je
ameriški mediavelist John B. Freed.45 Ugotavlja, da sta tako H. Pirchegger
kot E. Klebel spregledala še en ključ, ki lahko pripelje do rešitve. Postavlja
trditev, da je Benedikta sestra tistega Otona Ehrneško-Kunšperškega, ki je
skupaj z Reinbertom iz Cmureka (Mureck) napadel posesti krškega škofa
Henrika I. (1167–1174), vendar sta bila pri tem oba poražena in ujeta.46 V
korist ujetega Otona je posredoval cesar Friderik (Barbarossa), poleg njega
pa tudi koroški vojvoda Henrik in krški prošt Roman. Kaže, da je bil glav-
ni krivec za vojno ravno Oto Ehrneški, dejstvo, da se je zanj potegnil celo
cesar, pa govori o visokem statusu, ki ga je imel. Oto je moral pristati na iz-
ročitev vseh posesti, ki jih je imel v Ehrnegu in okolici, in tudi vseh posesti
v Podjuni/Jaunthal. Posest v Podjuni naj bi po njegovi smrti dobili nazaj
kot fevd njegovi dediči (če jih bo imel), preostala nekdaj ehrneška posest pa
je ostala v lasti krški škofiji. Obdržati je smel v fevdu le to, kar je v fevd pre-
jel že njegov oče Reinhard. Čeprav ta posest v listini ni natančno označe-
na, je iz vsebine očitno, da gre za posest v Marki (Savinjski) in da ne more
biti dvoma, gre za posest gradu Kunšperk. V listini se omenjata tudi Oto-
nova mati Gizela in njegov brat Rapoton.47 Oto Ehrneški ni imel neposre-
dnih dedičev, njegova sestra Benedikta pa je tako seveda pripeljala v roke
Ptujskih mogočno posest. Vsaj za Kunšperk je očitno, da so ga Ptujski, ozi-
roma njihova stranska linija »novi« Kunšperški, dobili v fevd kot dedišči-
no po svoji materi. Sledi to, kar je morda najzanimivejše: J. B. Freed izpelje
že pri Kleblu nakazano možnost, da so bili Ehrneški in Dravski v sorodu.
To dokazuje predvsem s sosednjo lego enih in drugih posesti. Dravski dvor
je ležal le osem kilometrov jugozahodno od Velikovca, medtem ko je Oto
H. Pirchegger, Steirisch Lungau?, 321–335, za obravnavano problematiko predvsem strani
327–332.
John B. Freed, German source collections. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, 80–121.
1167, med april 3 in avgust 30; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 490, 247/8. Vir pravi, da je v
teh bojih dal krški škof grad Kunšperk porušiti, oba imenovana plemiča pa ujeti zaradi veli-
ke škode, ki sta jo povzročila (»Chuonigisperch destruxit, Ottonem et Reinbertum cepit, de
quibus ut de ecclesie hostibus magnifice triumphavit.«)
1173, maj 27, Breže; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 533, 269/270. Ime njegovega, domne-
vamo mlajšega brata, napeljuje na misel, da so bili Ehrneško-Kunšperški v sorodu po materini
strani (običajno je bilo, da je drugi sin dobil ime po materini družini) z mejnimi grofi Cham-
Vohburškimi ali pa morda s Spanheimi, pri katerih je prav tako mogoče najti ime Rapoton.
Tudi to dejstvo oži število družin, ki so imele svojo posest po slovenski Štajerski, in po drugi
strani razčiščuje sicer zapletene odnose med družinami.
več se mu zdi verjetneje razložiti to le kot slučaj, ter da je ta poskus škofa
vezan na izumrtje družine Humberških in s tem na že omenjeno menjavo
nekdaj Humberškega Vurberka z lungavskimi posestmi.44
Zadnji, ki se je lotil tega vprašanja, in sicer na povsem novi osnovi, je
ameriški mediavelist John B. Freed.45 Ugotavlja, da sta tako H. Pirchegger
kot E. Klebel spregledala še en ključ, ki lahko pripelje do rešitve. Postavlja
trditev, da je Benedikta sestra tistega Otona Ehrneško-Kunšperškega, ki je
skupaj z Reinbertom iz Cmureka (Mureck) napadel posesti krškega škofa
Henrika I. (1167–1174), vendar sta bila pri tem oba poražena in ujeta.46 V
korist ujetega Otona je posredoval cesar Friderik (Barbarossa), poleg njega
pa tudi koroški vojvoda Henrik in krški prošt Roman. Kaže, da je bil glav-
ni krivec za vojno ravno Oto Ehrneški, dejstvo, da se je zanj potegnil celo
cesar, pa govori o visokem statusu, ki ga je imel. Oto je moral pristati na iz-
ročitev vseh posesti, ki jih je imel v Ehrnegu in okolici, in tudi vseh posesti
v Podjuni/Jaunthal. Posest v Podjuni naj bi po njegovi smrti dobili nazaj
kot fevd njegovi dediči (če jih bo imel), preostala nekdaj ehrneška posest pa
je ostala v lasti krški škofiji. Obdržati je smel v fevdu le to, kar je v fevd pre-
jel že njegov oče Reinhard. Čeprav ta posest v listini ni natančno označe-
na, je iz vsebine očitno, da gre za posest v Marki (Savinjski) in da ne more
biti dvoma, gre za posest gradu Kunšperk. V listini se omenjata tudi Oto-
nova mati Gizela in njegov brat Rapoton.47 Oto Ehrneški ni imel neposre-
dnih dedičev, njegova sestra Benedikta pa je tako seveda pripeljala v roke
Ptujskih mogočno posest. Vsaj za Kunšperk je očitno, da so ga Ptujski, ozi-
roma njihova stranska linija »novi« Kunšperški, dobili v fevd kot dedišči-
no po svoji materi. Sledi to, kar je morda najzanimivejše: J. B. Freed izpelje
že pri Kleblu nakazano možnost, da so bili Ehrneški in Dravski v sorodu.
To dokazuje predvsem s sosednjo lego enih in drugih posesti. Dravski dvor
je ležal le osem kilometrov jugozahodno od Velikovca, medtem ko je Oto
H. Pirchegger, Steirisch Lungau?, 321–335, za obravnavano problematiko predvsem strani
327–332.
John B. Freed, German source collections. The Archdiocese of Salzburg as a Case Study, 80–121.
1167, med april 3 in avgust 30; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 490, 247/8. Vir pravi, da je v
teh bojih dal krški škof grad Kunšperk porušiti, oba imenovana plemiča pa ujeti zaradi veli-
ke škode, ki sta jo povzročila (»Chuonigisperch destruxit, Ottonem et Reinbertum cepit, de
quibus ut de ecclesie hostibus magnifice triumphavit.«)
1173, maj 27, Breže; objavljeno v: Kos, Gradivo IV, št. 533, 269/270. Ime njegovega, domne-
vamo mlajšega brata, napeljuje na misel, da so bili Ehrneško-Kunšperški v sorodu po materini
strani (običajno je bilo, da je drugi sin dobil ime po materini družini) z mejnimi grofi Cham-
Vohburškimi ali pa morda s Spanheimi, pri katerih je prav tako mogoče najti ime Rapoton.
Tudi to dejstvo oži število družin, ki so imele svojo posest po slovenski Štajerski, in po drugi
strani razčiščuje sicer zapletene odnose med družinami.
