Page 13 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 13
dgovor
Spričujočo monografijo uvajam termin transumetnost, ki leži, verja-
mem, na dlani in s katerim želim zagovarjati tezo, da so se s prelo-
mom med modernostjo in postmodernostjo družbeni pogoji in strukture
spremenili do te mere, da se tudi umetnost v sodobnem času pojavlja v spe-
cifični obliki. Globalni kulturi se vse jasneje zarisujejo nekatere poteze, ki
se v strukturalnem, funkcionalnem in angažmajskem smislu kažejo tudi
v umetniških praksah. Tem pogojem prilagojena oblika umetnosti prese-
ga moderne okvire ne le umetnosti in umetnostne institucije, temveč tudi
nacionalnosti, disciplinarnosti, medijskosti ipd. Vse več teoretičnih pri-
spevkov skuša detektirati in opisati spremenjeno stanje družbe, bodisi na
družbenopolitičnem in kulturnem (Bell, Negri, Hardt, Bauman, Jameson,
Beck, Welsch idr.) bodisi na znanstvenem področju (Gibbons, Nowotny,
Scott, Limoges, Schwartzman, Trow idr.), zaenkrat pa so bolj razpršene
(predvsem priložnostne: ob razstavah ali festivalih ipd.) oziroma še pre-
malo poglobljene in kompleksne analize oblike sodobne umetnosti (Bour-
riaud, Stallabrass ipd.). Eden od razlogov za to je gotovo v tem, da pod so-
dobno umetnostjo danes razumemo marsikaj, tudi tiste načine umetni-
ških praks, ki v veliki meri stojijo na modernih določilih. Čeprav izraz so-
dobna umetnost kaže na izogibanje označitvam, vezanim na medij in teh-
nologijo, kot so bile te aktualne v nedavni preteklosti (npr. likovna, kasneje
vizualna umetnost, novomedijska ali interdisciplinarna umetnost), je ven-
dar neroden, saj ne pripomore dosti k razumevanju pojava, temveč priča
zgolj o njegovi sočasnosti. A problematično je trditi, da so vse današnje pra-
kse avtomatično že tudi sodobne. Nekateri danes delujoči ustvarjalci na-
merno trdijo, da ne delajo sodobne umetnosti, ker ne pristajajo na aktualne
Spričujočo monografijo uvajam termin transumetnost, ki leži, verja-
mem, na dlani in s katerim želim zagovarjati tezo, da so se s prelo-
mom med modernostjo in postmodernostjo družbeni pogoji in strukture
spremenili do te mere, da se tudi umetnost v sodobnem času pojavlja v spe-
cifični obliki. Globalni kulturi se vse jasneje zarisujejo nekatere poteze, ki
se v strukturalnem, funkcionalnem in angažmajskem smislu kažejo tudi
v umetniških praksah. Tem pogojem prilagojena oblika umetnosti prese-
ga moderne okvire ne le umetnosti in umetnostne institucije, temveč tudi
nacionalnosti, disciplinarnosti, medijskosti ipd. Vse več teoretičnih pri-
spevkov skuša detektirati in opisati spremenjeno stanje družbe, bodisi na
družbenopolitičnem in kulturnem (Bell, Negri, Hardt, Bauman, Jameson,
Beck, Welsch idr.) bodisi na znanstvenem področju (Gibbons, Nowotny,
Scott, Limoges, Schwartzman, Trow idr.), zaenkrat pa so bolj razpršene
(predvsem priložnostne: ob razstavah ali festivalih ipd.) oziroma še pre-
malo poglobljene in kompleksne analize oblike sodobne umetnosti (Bour-
riaud, Stallabrass ipd.). Eden od razlogov za to je gotovo v tem, da pod so-
dobno umetnostjo danes razumemo marsikaj, tudi tiste načine umetni-
ških praks, ki v veliki meri stojijo na modernih določilih. Čeprav izraz so-
dobna umetnost kaže na izogibanje označitvam, vezanim na medij in teh-
nologijo, kot so bile te aktualne v nedavni preteklosti (npr. likovna, kasneje
vizualna umetnost, novomedijska ali interdisciplinarna umetnost), je ven-
dar neroden, saj ne pripomore dosti k razumevanju pojava, temveč priča
zgolj o njegovi sočasnosti. A problematično je trditi, da so vse današnje pra-
kse avtomatično že tudi sodobne. Nekateri danes delujoči ustvarjalci na-
merno trdijo, da ne delajo sodobne umetnosti, ker ne pristajajo na aktualne
