Page 19 - Sergej Flere (ur.), Kdo je uspešen v slovenskih šolah?, Digitalna knjižnica, Dissertationes 9
P. 19
gej Flere, Rudi Klanjšek
Uvod v obravnavo
pogojenosti šolske
uspešnosti
Staro grško reklo, da vzgaja skupnost (paideia) in ne šola, je v dana-
šnjem času dobila svojo artikulacijo v oblikovanju sociologije in psi-
hologije izobraževanja in v skoraj nepreglednem obsegu raziskav o vplivu
družbe na funkcioniranje šole, predvsem pa na šolsko uspešnost otrok ter
o vplivu osebnostnih potez na šolsko uspešnost posameznika. Šolska uspe-
šnost otrok pa je toliko bolj pomembna kolikor je prepričljiva in resnična
teza, da živimo v družbi znanja, kjer je tudi družbena stratifikacija sama
prežeta z znanjem, oz. formalizirano znanje postaja osnovna dimenzija
družbene stratifikacije. Takšno stališče postaja dokaj razširjeno, od časa,
ko je Daniel Bell 1971. leta s to idejo zaslovel.1 Raziskava Herrnsteina in
Murraya je sicer nekoliko sporna, je pa poskušala sistematično in longitu-
dinalno potrditi vse posledice tega stališča, nakazujoč ne na meritokratič-
nost kot neko pravično rešitev problema družbene neenakosti, temveč na
meritokratičnost in na znanju temelječo lestvico kot na novo togo podobo
stratifikacije.2 Torej, nakazuje se, da se oblikuje na znanju temelječa togo
stratificirana družba.
Vendar je raziskovalna problematika veliko bolj obsežna in komplicira-
na, ko gre za preučevanje razmerja med šolo in družbo v današnjem konte-
kstu. Družbena učinkovitost in situiranost šole se preizkuša in raziskuje z
dveh osnovnih zornih kotov.
1 D. Bell, The Coming of Post-Industrial Society, Basic Books, New York 1971.
2 R. Herrnstein, C. A. Murray, The bell curve: intelligence and class structure in American life, The
Free Press, New York 1994.
Uvod v obravnavo
pogojenosti šolske
uspešnosti
Staro grško reklo, da vzgaja skupnost (paideia) in ne šola, je v dana-
šnjem času dobila svojo artikulacijo v oblikovanju sociologije in psi-
hologije izobraževanja in v skoraj nepreglednem obsegu raziskav o vplivu
družbe na funkcioniranje šole, predvsem pa na šolsko uspešnost otrok ter
o vplivu osebnostnih potez na šolsko uspešnost posameznika. Šolska uspe-
šnost otrok pa je toliko bolj pomembna kolikor je prepričljiva in resnična
teza, da živimo v družbi znanja, kjer je tudi družbena stratifikacija sama
prežeta z znanjem, oz. formalizirano znanje postaja osnovna dimenzija
družbene stratifikacije. Takšno stališče postaja dokaj razširjeno, od časa,
ko je Daniel Bell 1971. leta s to idejo zaslovel.1 Raziskava Herrnsteina in
Murraya je sicer nekoliko sporna, je pa poskušala sistematično in longitu-
dinalno potrditi vse posledice tega stališča, nakazujoč ne na meritokratič-
nost kot neko pravično rešitev problema družbene neenakosti, temveč na
meritokratičnost in na znanju temelječo lestvico kot na novo togo podobo
stratifikacije.2 Torej, nakazuje se, da se oblikuje na znanju temelječa togo
stratificirana družba.
Vendar je raziskovalna problematika veliko bolj obsežna in komplicira-
na, ko gre za preučevanje razmerja med šolo in družbo v današnjem konte-
kstu. Družbena učinkovitost in situiranost šole se preizkuša in raziskuje z
dveh osnovnih zornih kotov.
1 D. Bell, The Coming of Post-Industrial Society, Basic Books, New York 1971.
2 R. Herrnstein, C. A. Murray, The bell curve: intelligence and class structure in American life, The
Free Press, New York 1994.
