Page 65 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 65
venske
brazde
Studio Ljubljana
21. 1. 1991
Dober večer!
Žalostno, a nesporno dejstvo je, da se tudi besede obrabijo, njih obrabljenost pa je pre-
mosorazmerna s pogostostjo rabe in s številom (različnih) kontekstov, v katerih se poja-
vljajo. Ali z drugimi besedami: bolj ko kako besedo lajnamo in bolj ko jo lajnamo ob vsa-
ki priliki, težje ji bomo določili vrednost in pomen.
Naša polpretekla zgodovina grešno obiluje s takšnimi primeri, katerih najbolj razvpit
je brez dvoma prav samoupravljanje: beseda samoupravljanje je bila uporabljana tako po-
gosto in v tako nemogoče različnih kontekstih, da se je sčasoma povsem izčrpala in izpraz-
nila zapovedane definicije. Prav ta novi ontološki status le-lupine oz. samo-ovoja pa je za-
njo pomenil tudi novi srečni začetek: ker je bila pomensko povsem prazna, so ji tedanji
oblastniki lahko poljubno pripisovali vedno nove in nove pomene in pomenske odtenke,
ter na ta način ohranjali kontinuiteto samoupravljanja. Natančneje: neskrupulozno gne-
tenje in mečkanje besede samoupravljanje je omogočalo vzdrževanje in podaljševanje sa-
moupravne realnosti.
Mehanizem se je izkazal kot uspešen, in ker gre očitno za tehnično, ne pa vsebinsko
vprašanje, ga je brez zadržkov prevzela tudi nova ideologija slovenstva. Za kaj gre?
Če vas namreč v tistih nekaj minutah, ki jih je TV Slovenija pred plebiscitom namenila
sporočilom slovenskih strank, SDP v podobi Poldeta Bibiča, namesto politične ocene ple-
biscita, že tisoč in prvič oklofuta s slovensko himno, potem je to sicer politično kratkovi-
dno, a interpretativno še vedno v mejah narodnega ponosa.
Če se na slovenski grudi pojavijo slovenske brazde je, poljedelsko gledano, to sicer nekaj
najbolj normalnega, pozoren interpret pa bo zastrigel z ušesi: če se slovenska in, na primer,
brazde
Studio Ljubljana
21. 1. 1991
Dober večer!
Žalostno, a nesporno dejstvo je, da se tudi besede obrabijo, njih obrabljenost pa je pre-
mosorazmerna s pogostostjo rabe in s številom (različnih) kontekstov, v katerih se poja-
vljajo. Ali z drugimi besedami: bolj ko kako besedo lajnamo in bolj ko jo lajnamo ob vsa-
ki priliki, težje ji bomo določili vrednost in pomen.
Naša polpretekla zgodovina grešno obiluje s takšnimi primeri, katerih najbolj razvpit
je brez dvoma prav samoupravljanje: beseda samoupravljanje je bila uporabljana tako po-
gosto in v tako nemogoče različnih kontekstih, da se je sčasoma povsem izčrpala in izpraz-
nila zapovedane definicije. Prav ta novi ontološki status le-lupine oz. samo-ovoja pa je za-
njo pomenil tudi novi srečni začetek: ker je bila pomensko povsem prazna, so ji tedanji
oblastniki lahko poljubno pripisovali vedno nove in nove pomene in pomenske odtenke,
ter na ta način ohranjali kontinuiteto samoupravljanja. Natančneje: neskrupulozno gne-
tenje in mečkanje besede samoupravljanje je omogočalo vzdrževanje in podaljševanje sa-
moupravne realnosti.
Mehanizem se je izkazal kot uspešen, in ker gre očitno za tehnično, ne pa vsebinsko
vprašanje, ga je brez zadržkov prevzela tudi nova ideologija slovenstva. Za kaj gre?
Če vas namreč v tistih nekaj minutah, ki jih je TV Slovenija pred plebiscitom namenila
sporočilom slovenskih strank, SDP v podobi Poldeta Bibiča, namesto politične ocene ple-
biscita, že tisoč in prvič oklofuta s slovensko himno, potem je to sicer politično kratkovi-
dno, a interpretativno še vedno v mejah narodnega ponosa.
Če se na slovenski grudi pojavijo slovenske brazde je, poljedelsko gledano, to sicer nekaj
najbolj normalnega, pozoren interpret pa bo zastrigel z ušesi: če se slovenska in, na primer,
