Page 61 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 61
omejenosti
do omejenosti
Studio Ljubljana
5. XII. 1990
Dober večer!
Če poznate osnove slovenskega jezika, niste pa domorodec, ki mu je blizu slovenska po-
litična folklora, potem ostanete ob dogajanju v slovenskem parlamentu brez dvoma kdaj
brez sape: če se ostarel občan v ponošeni obleki, z že občutnimi motnjami v govoru, ne-
kako znajde pred vodstvom slovenskega parlamenta in kar s pestjo zahteva svojo pravico,
potem redarska služba bržčas ni vestno opravila svojega dela ali pa so se vrnili časi hlap-
ca Jerneja.
Kako zelo narobe! Predsednik slovenskega parlamenta, gospod France Bučar – tako je
ponošenemu možaku z govornimi motnjami namreč ime –, vam je želel na ta način le sli-
kovito uprizoriti tragično bistvo in definicijo slovenske politike, ki se očitno glasi nekako
takole: slovenska politika je tisti neulovljivi razloček med biti omejen in delati se omejene-
ga. Da pa bi to definicijo lahko doumeli v vsej njeni bolestni tragiki, si moramo Bučarjevo
neartikulirano gestikuliranje seveda pogledati v kontekstu.
Takole je bilo: najprej se je za govorniškim odrom pojavil poslanec SDP, Miran Potrč,
in s citiranjem magnetograma prejšnje seje nedvoumno dokazal, da že med sprejemanjem
zakona o RTV v dvorani ni bilo zahtevanega kvoruma.
Potrčev nastop je prekinila Bučarjeva glumaška bravura, nato pa je Bučar-predsednik
s sebe nonšalantno odvrgel plašč starostne demence Bučarja-histriona, se zbral, in, tokrat
kot predsednik skupščine, povedal svojo verzijo.
Po Potrču (magnetogram) so poslanci zapuščali dvorano že med sejo, po Bučarju (Bu-
čar) pa neposredno po njej. Razlika se morda res lahko zdi neznatna, in vendar je v njej
skrit ves tragični habitus slovenskega politika: da bi po vsej sili obveljala njegova, se mora
do omejenosti
Studio Ljubljana
5. XII. 1990
Dober večer!
Če poznate osnove slovenskega jezika, niste pa domorodec, ki mu je blizu slovenska po-
litična folklora, potem ostanete ob dogajanju v slovenskem parlamentu brez dvoma kdaj
brez sape: če se ostarel občan v ponošeni obleki, z že občutnimi motnjami v govoru, ne-
kako znajde pred vodstvom slovenskega parlamenta in kar s pestjo zahteva svojo pravico,
potem redarska služba bržčas ni vestno opravila svojega dela ali pa so se vrnili časi hlap-
ca Jerneja.
Kako zelo narobe! Predsednik slovenskega parlamenta, gospod France Bučar – tako je
ponošenemu možaku z govornimi motnjami namreč ime –, vam je želel na ta način le sli-
kovito uprizoriti tragično bistvo in definicijo slovenske politike, ki se očitno glasi nekako
takole: slovenska politika je tisti neulovljivi razloček med biti omejen in delati se omejene-
ga. Da pa bi to definicijo lahko doumeli v vsej njeni bolestni tragiki, si moramo Bučarjevo
neartikulirano gestikuliranje seveda pogledati v kontekstu.
Takole je bilo: najprej se je za govorniškim odrom pojavil poslanec SDP, Miran Potrč,
in s citiranjem magnetograma prejšnje seje nedvoumno dokazal, da že med sprejemanjem
zakona o RTV v dvorani ni bilo zahtevanega kvoruma.
Potrčev nastop je prekinila Bučarjeva glumaška bravura, nato pa je Bučar-predsednik
s sebe nonšalantno odvrgel plašč starostne demence Bučarja-histriona, se zbral, in, tokrat
kot predsednik skupščine, povedal svojo verzijo.
Po Potrču (magnetogram) so poslanci zapuščali dvorano že med sejo, po Bučarju (Bu-
čar) pa neposredno po njej. Razlika se morda res lahko zdi neznatna, in vendar je v njej
skrit ves tragični habitus slovenskega politika: da bi po vsej sili obveljala njegova, se mora
