Page 21 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 21
daje še narator, to je komentator sam. Temu vidiku, ki
ga opisuje Vogrinc, se tu ne posvečamo, saj je knjižna pre-
zentacija – nenazadnje je knjiga pač nek drug medij – tega
osvobojena. Seveda pa nas omenjeno dejstvo, da danes Jezi-
kanja »le« beremo in teh komentarjev ne gledamo ali vidi-
mo, nas prikrajša za bistveno dimenzijo. Kot pravi, je »ko-
mentatorju omogočeno, da gledalca nagovarja iz oči v oči od
začetka do konca komentarja, in to v svojem imenu, na svoj
račun. Prav naključnost njegovega izgleda (ali, bolje, neiz-
vedljivost njegovega izgleda na normo dostojnega reprezen-
tiranja TV institucije) in nepopolnost dikcije (v primerja-
vi, denimo, s špikerjevo) funkcionirata tu kot zagotovilo, da
je njegov »physis« zgolj medij njegovega duha, in je on to-
rej navzoč zaradi višjih reči, namreč zaradi vsebine tega, kar
pravi, ne pa, da bi gledalca le mamil pred televizor«. Taka
privilegirana pozicija, »odšteta« ob knjižnem branju, seve-
da ni le izgubljena, temveč »odštetost« poraja še dodatne
učinke. Odvzame recimo suspenz napetosti, ki se je gleda-
lec zaveda, ko pred sabo ugleda nekoga, ki se nanj naslavlja
iz razloga »višjih reči«. Nekoga torej, ki vam želi sporočiti
nekaj pametnega. Nekaj z razumom.
Iz zaradi njega, sporočanja »z razumom«, smo že pri
omembi s konca knjige. Ki se konča kajpak tam, kjer se kon-
ča zadnji prispevek. In ki ni zadnji po volji pisca, temveč po
neki drugi, saj je ostal neobjavljen. Od 9. oktobra 1989 do
23. oktobra 1992 so pretekla tri leta, a neobjavljeni zapis je,
kot je razbrati, podlegel cenzuri. Ker je kritičen do oddaje,
v kateri se pojavlja, torej do Studia City. Oziroma njegove-
ga poplitvenega programa: »Če naj le uporabim nekaj tiste-
ga, kar sem si pripravil za prispevek, ki ga sicer niste videlï,
potem lahko, skupaj z Dairy Queen, rečemo, da je program
Studia City, kot ga lahko gledamo danes, neponovljivo dru-
gačen: tako drugačen je namreč od profesionalne televizije,
da si človek zaželi, da se nikoli več ne bi ponovil. Razlika je
ga opisuje Vogrinc, se tu ne posvečamo, saj je knjižna pre-
zentacija – nenazadnje je knjiga pač nek drug medij – tega
osvobojena. Seveda pa nas omenjeno dejstvo, da danes Jezi-
kanja »le« beremo in teh komentarjev ne gledamo ali vidi-
mo, nas prikrajša za bistveno dimenzijo. Kot pravi, je »ko-
mentatorju omogočeno, da gledalca nagovarja iz oči v oči od
začetka do konca komentarja, in to v svojem imenu, na svoj
račun. Prav naključnost njegovega izgleda (ali, bolje, neiz-
vedljivost njegovega izgleda na normo dostojnega reprezen-
tiranja TV institucije) in nepopolnost dikcije (v primerja-
vi, denimo, s špikerjevo) funkcionirata tu kot zagotovilo, da
je njegov »physis« zgolj medij njegovega duha, in je on to-
rej navzoč zaradi višjih reči, namreč zaradi vsebine tega, kar
pravi, ne pa, da bi gledalca le mamil pred televizor«. Taka
privilegirana pozicija, »odšteta« ob knjižnem branju, seve-
da ni le izgubljena, temveč »odštetost« poraja še dodatne
učinke. Odvzame recimo suspenz napetosti, ki se je gleda-
lec zaveda, ko pred sabo ugleda nekoga, ki se nanj naslavlja
iz razloga »višjih reči«. Nekoga torej, ki vam želi sporočiti
nekaj pametnega. Nekaj z razumom.
Iz zaradi njega, sporočanja »z razumom«, smo že pri
omembi s konca knjige. Ki se konča kajpak tam, kjer se kon-
ča zadnji prispevek. In ki ni zadnji po volji pisca, temveč po
neki drugi, saj je ostal neobjavljen. Od 9. oktobra 1989 do
23. oktobra 1992 so pretekla tri leta, a neobjavljeni zapis je,
kot je razbrati, podlegel cenzuri. Ker je kritičen do oddaje,
v kateri se pojavlja, torej do Studia City. Oziroma njegove-
ga poplitvenega programa: »Če naj le uporabim nekaj tiste-
ga, kar sem si pripravil za prispevek, ki ga sicer niste videlï,
potem lahko, skupaj z Dairy Queen, rečemo, da je program
Studia City, kot ga lahko gledamo danes, neponovljivo dru-
gačen: tako drugačen je namreč od profesionalne televizije,
da si človek zaželi, da se nikoli več ne bi ponovil. Razlika je
