Page 20 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 20
gradivo, ki zmoti njegovo percepcijo, kot v danem prime-
ru pretirana raba, ali še bolje uporaba tujk v televizijskih ko-
mentarjih. V trenutku, ko je fiksiran predmet njegovega za-
nimanja, izlušči jezikovno poanto, v danem kontekstu celo
z refleksivno simulacijo istega, češ poglejmo, kaj o njihovem
početju pravi slovar tujk. In temu sledi, na koncu, še kritič-
na ost, ki njegovo jezikovno pedagogiko naredi za družbeno
angažirano, brezkompromisno in v neposrednem pomenu
besede komentatorsko. Povedano preprosteje, funkcija ko-
mentarja še zdaleč ni le hermenevtična ali pretežno pedago-
ška. Niti v danem primeru niti v kakšnem drugem. V prvi
vrsti se mora dober komentar dotakniti stvari, ki jo razčle-
njuje, angažirati naslovnika in ga navesti na to, da zavzame
stališče. Včasih lahko gre celo dlje in kritično ovrednoti ti-
sto, o čemer govori ali tistega, ki mu je namenjen.
A bodi dovolj o tem. Na tem mestu se ne bomo spušča-
li še v eno dimenzijo zapisov iz Jezikanj, namreč v posebno-
sti televizičnosti komentiranja, na katere opozarja Jože Vo-
grinc, pisec še enega spremnega besedila k prvi izdaji. Obi-
čajna televizijska »recepcija« je seveda drugačna od drugih
- izhodiščna točka je kajpak vedno, da medijski dogodek,
čeprav ne nujno in vedno, v televizijskem kontekstu vedno
služi kot »kanal« (v Jakobsonovem pomenu besede) in na-
redi komunikacijo za možno. Dogodek, ki se je sprva zgo-
dil zunaj medija, se v njem zavrti znova, to pa je okolišči-
na, ki bistveno zaznamuje način, na katerega medij preobli-
kuje dogodek. Nekaj drugega velja za tv-komentar, ki je pač
posebna forma istega, tj. preoblikovanja nekega dogodka po
svoji meri, ki je seveda intendirano, hoteno, pedagoško in-
struirano početje. Kot prav Umberto Eco: tv-naracija pred-
stavlja avtonomen dogodek, ki je, četudi lahko k njemu pri-
stopimo z različnim zornih kotov, nekaj, kar ima svojo lo-
giko in ki jo moramo spoštovati. Toda v komentarju je do-
godek pač sam komentar in njegova vsebina, kvečjemu mu
ru pretirana raba, ali še bolje uporaba tujk v televizijskih ko-
mentarjih. V trenutku, ko je fiksiran predmet njegovega za-
nimanja, izlušči jezikovno poanto, v danem kontekstu celo
z refleksivno simulacijo istega, češ poglejmo, kaj o njihovem
početju pravi slovar tujk. In temu sledi, na koncu, še kritič-
na ost, ki njegovo jezikovno pedagogiko naredi za družbeno
angažirano, brezkompromisno in v neposrednem pomenu
besede komentatorsko. Povedano preprosteje, funkcija ko-
mentarja še zdaleč ni le hermenevtična ali pretežno pedago-
ška. Niti v danem primeru niti v kakšnem drugem. V prvi
vrsti se mora dober komentar dotakniti stvari, ki jo razčle-
njuje, angažirati naslovnika in ga navesti na to, da zavzame
stališče. Včasih lahko gre celo dlje in kritično ovrednoti ti-
sto, o čemer govori ali tistega, ki mu je namenjen.
A bodi dovolj o tem. Na tem mestu se ne bomo spušča-
li še v eno dimenzijo zapisov iz Jezikanj, namreč v posebno-
sti televizičnosti komentiranja, na katere opozarja Jože Vo-
grinc, pisec še enega spremnega besedila k prvi izdaji. Obi-
čajna televizijska »recepcija« je seveda drugačna od drugih
- izhodiščna točka je kajpak vedno, da medijski dogodek,
čeprav ne nujno in vedno, v televizijskem kontekstu vedno
služi kot »kanal« (v Jakobsonovem pomenu besede) in na-
redi komunikacijo za možno. Dogodek, ki se je sprva zgo-
dil zunaj medija, se v njem zavrti znova, to pa je okolišči-
na, ki bistveno zaznamuje način, na katerega medij preobli-
kuje dogodek. Nekaj drugega velja za tv-komentar, ki je pač
posebna forma istega, tj. preoblikovanja nekega dogodka po
svoji meri, ki je seveda intendirano, hoteno, pedagoško in-
struirano početje. Kot prav Umberto Eco: tv-naracija pred-
stavlja avtonomen dogodek, ki je, četudi lahko k njemu pri-
stopimo z različnim zornih kotov, nekaj, kar ima svojo lo-
giko in ki jo moramo spoštovati. Toda v komentarju je do-
godek pač sam komentar in njegova vsebina, kvečjemu mu
