Page 26 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 26
Televizija seveda ne more ovedeti, kaj dela. Tako kot se vojak, ki
se preganja sem in tja po poljih, ne razume na vojnoznanstvo, tako
tudi televizije v spopadu niso vedele, da delajo zgodovino. Dela-
le so jo pač spontatno, iz dneva v dan, tako, kot se zgodovina pač
dela. Spomnim se samo ene oddaje, ki je v zadnjih letih skromno,
toda sistematično in ne da bi se vpletala v boje, pojasnjevala strate-
gijo in taktiko jezikovnih spopadov. Jezikovno slepo črevo na Te-
leviziji Ljubljana, natančneje v Studiu Ljubljana, je v kratkih sen-
tencah, kot se za vojnoteoretska besedila spodobi, risala jezikovne
okope, opisovala gverilske taktike uporabe zaimkov, pasti, ki jih
je mogoče s pravilno razporeditvijo vejic nastaviti nasprotniku, in
opozarjala na usodno porušenost hierarhij, ki jih lahko povzroči-
jo narobe postavljena podredja. Nič čudnega, če se nekje na sredi-
ni te knjige Slovenija s takšno lahkoto osamosvoji in zmaga v voj-
ni, ki ji bo nasprotnik z zavistjo nadel častno ime »propagandna«.
Vsa teoretska vprašanja so bila razrešena v teh skoraj neopaznih od-
dajah, ki so bile nacionalistično obsedene od pravilne uporabe jezi-
ka. Kadar so v vojni besede, zmaga tisti, ki zna bolje postavljati veji-
ce in uporabljati predpreteklik. Spotoma so se v zapisih jezikovnih
zadreg med leti 1989 in 1992 zapisali prav vsi politični dogodki,
ki so v tistih desetih dneh spremenili svet. Poskusov, da bi ustrezno
opisali ta čas, je bilo kar nekaj. Pisali so ministri, predsedniki, po-
licaji in vojaki. Vse skupaj je zvenelo izmisljeno, čeprav so trdi-
li, da pišejo samo tisto, kar se jim je zares zgodilo in čemur so
bili sami priča. Prav tukaj so se še enkrat zmotili. Njim se se-
veda ni zgodilo nič, tu pa tam so storili kakšen spodrsljaj na
televiziji ali pa je časopis zapisal kakšen njihov napačen ko-
rak; kdaj so kje kaj narobe rekli in sprožili posledice, ki z nji-
hovim političnim telesom, pa če je bilo še tako zajetno, niso
imele nič. Hudoben in zlonameren televizijski kronist je ve-
stno zapisoval, kje jim je kdaj spodrsnilo. Ker je pisal za tele-
vizijo, seveda tudi sam ni vedel, kaj dela. To je sedaj ta zname-
nita knjiga o nastanku mlade, mednarodno priznane in ne-
odvisne države, ki so jo vsi hoteli napisati.
se preganja sem in tja po poljih, ne razume na vojnoznanstvo, tako
tudi televizije v spopadu niso vedele, da delajo zgodovino. Dela-
le so jo pač spontatno, iz dneva v dan, tako, kot se zgodovina pač
dela. Spomnim se samo ene oddaje, ki je v zadnjih letih skromno,
toda sistematično in ne da bi se vpletala v boje, pojasnjevala strate-
gijo in taktiko jezikovnih spopadov. Jezikovno slepo črevo na Te-
leviziji Ljubljana, natančneje v Studiu Ljubljana, je v kratkih sen-
tencah, kot se za vojnoteoretska besedila spodobi, risala jezikovne
okope, opisovala gverilske taktike uporabe zaimkov, pasti, ki jih
je mogoče s pravilno razporeditvijo vejic nastaviti nasprotniku, in
opozarjala na usodno porušenost hierarhij, ki jih lahko povzroči-
jo narobe postavljena podredja. Nič čudnega, če se nekje na sredi-
ni te knjige Slovenija s takšno lahkoto osamosvoji in zmaga v voj-
ni, ki ji bo nasprotnik z zavistjo nadel častno ime »propagandna«.
Vsa teoretska vprašanja so bila razrešena v teh skoraj neopaznih od-
dajah, ki so bile nacionalistično obsedene od pravilne uporabe jezi-
ka. Kadar so v vojni besede, zmaga tisti, ki zna bolje postavljati veji-
ce in uporabljati predpreteklik. Spotoma so se v zapisih jezikovnih
zadreg med leti 1989 in 1992 zapisali prav vsi politični dogodki,
ki so v tistih desetih dneh spremenili svet. Poskusov, da bi ustrezno
opisali ta čas, je bilo kar nekaj. Pisali so ministri, predsedniki, po-
licaji in vojaki. Vse skupaj je zvenelo izmisljeno, čeprav so trdi-
li, da pišejo samo tisto, kar se jim je zares zgodilo in čemur so
bili sami priča. Prav tukaj so se še enkrat zmotili. Njim se se-
veda ni zgodilo nič, tu pa tam so storili kakšen spodrsljaj na
televiziji ali pa je časopis zapisal kakšen njihov napačen ko-
rak; kdaj so kje kaj narobe rekli in sprožili posledice, ki z nji-
hovim političnim telesom, pa če je bilo še tako zajetno, niso
imele nič. Hudoben in zlonameren televizijski kronist je ve-
stno zapisoval, kje jim je kdaj spodrsnilo. Ker je pisal za tele-
vizijo, seveda tudi sam ni vedel, kaj dela. To je sedaj ta zname-
nita knjiga o nastanku mlade, mednarodno priznane in ne-
odvisne države, ki so jo vsi hoteli napisati.
