Page 17 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 17
le vaše nagajive distance do tega, kar počnete, ali mogo-
če zadrege z iskanjem skromnega imena, ko gre za koncep-
tualizacijo vašega lastnega ravnanja. Ker to ni kotiček za je-
zikovne puriste ali razlagalce novih slovničnih pravil (v ma-
niri kakega Jožeta Toporišiča in njegovih časopisnih izdel-
kov), kot tudi ne kritikastra, ki bi zapriseženo branil oko-
pe jezika iz nekih kulturnih, nacionalnobitnostnih razlo-
gov, kot je to svojčas v svojih tv-nastopih v imenu njegove-
ga veličanstva Umetnosti počel Jože Hudeček. Kaj je potem
ta žanr, ki ni ne jezikovna pedagogika in ne družbenoume-
tniška ali kaka druga moralka? No, saj smo blizu, a ne čisto.
V prvi vrsti so Žagarjeva jezikanja, kot jih manifestirajo za-
pisi, dragocen vzorec družbenorealne analize, ki se poraja iz
jezikovnih zagat in se ne omejuje ne na jezik in ne družbo v
njuni izolirali vlogi. So nekaj vmes: kako (javno) misliti svet
skozi jezik in kako jezik skozi svet. Priložnosti za kaj take-
ga pa vam danes mediji, predvsem pa še zdaleč ne javni ser-
vis nacionalnega radia in televizije, skoraj več ne ponujajo.
Na ta način začrtana jezikovna pragmatika za gledalstvo
nakazuje še četrto skomino, ki je vsebinska: osnovni matem
prispevka (v knjigi je to le »izpraznjeni« zapis, osvobojen
medijskega vpliva) se razkriva v drobcu, začetnem inventar-
nem pripetljaju, majhni impresiji, ki je avtorja pognala v raz-
mislek. Ko želi Žagar biti instruktiven ali celo didaktičen,
to vselej stori na podlagi analize neznatnega, skorajda neu-
jemljivega pripetljaja, dogodka ali vtisa, ki je vznemiril mo-
notonost vsakodnevnega toka privatnih misli ali spodbudil
refleksijo. In če je izbira njegove teme vedno osebna, ker je
pač doživljajsko subjektivna in največkrat stimulirana s po-
močjo jezikovno občutljive zaznave v njegovem očesu, pa se-
veda tovrstna arbitrarnost ne velja, ker ne more veljati, za
kasnejšo izpeljavo. In kaj natanko Žagar počne? Zdi se, da
v živo pred nami variantno razvija nekaj, čemur bo kasne-
je francoski lingvist Oswald Ducrot rekel nova teorija ar-
če zadrege z iskanjem skromnega imena, ko gre za koncep-
tualizacijo vašega lastnega ravnanja. Ker to ni kotiček za je-
zikovne puriste ali razlagalce novih slovničnih pravil (v ma-
niri kakega Jožeta Toporišiča in njegovih časopisnih izdel-
kov), kot tudi ne kritikastra, ki bi zapriseženo branil oko-
pe jezika iz nekih kulturnih, nacionalnobitnostnih razlo-
gov, kot je to svojčas v svojih tv-nastopih v imenu njegove-
ga veličanstva Umetnosti počel Jože Hudeček. Kaj je potem
ta žanr, ki ni ne jezikovna pedagogika in ne družbenoume-
tniška ali kaka druga moralka? No, saj smo blizu, a ne čisto.
V prvi vrsti so Žagarjeva jezikanja, kot jih manifestirajo za-
pisi, dragocen vzorec družbenorealne analize, ki se poraja iz
jezikovnih zagat in se ne omejuje ne na jezik in ne družbo v
njuni izolirali vlogi. So nekaj vmes: kako (javno) misliti svet
skozi jezik in kako jezik skozi svet. Priložnosti za kaj take-
ga pa vam danes mediji, predvsem pa še zdaleč ne javni ser-
vis nacionalnega radia in televizije, skoraj več ne ponujajo.
Na ta način začrtana jezikovna pragmatika za gledalstvo
nakazuje še četrto skomino, ki je vsebinska: osnovni matem
prispevka (v knjigi je to le »izpraznjeni« zapis, osvobojen
medijskega vpliva) se razkriva v drobcu, začetnem inventar-
nem pripetljaju, majhni impresiji, ki je avtorja pognala v raz-
mislek. Ko želi Žagar biti instruktiven ali celo didaktičen,
to vselej stori na podlagi analize neznatnega, skorajda neu-
jemljivega pripetljaja, dogodka ali vtisa, ki je vznemiril mo-
notonost vsakodnevnega toka privatnih misli ali spodbudil
refleksijo. In če je izbira njegove teme vedno osebna, ker je
pač doživljajsko subjektivna in največkrat stimulirana s po-
močjo jezikovno občutljive zaznave v njegovem očesu, pa se-
veda tovrstna arbitrarnost ne velja, ker ne more veljati, za
kasnejšo izpeljavo. In kaj natanko Žagar počne? Zdi se, da
v živo pred nami variantno razvija nekaj, čemur bo kasne-
je francoski lingvist Oswald Ducrot rekel nova teorija ar-
