Page 18 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 18
entacije, ali kot so jo poimenovali »teorija argumenta-
cije v jeziku« (TAJ). Za to, da bi odkrivali potenciale, ki jih
skriva jezikovni sistem, morate imeti nos, kot se temu reče.
Potrebujete ustrezno senzibilnost za skrite odtenke, ki jih
jezik kot sistem razkriva le za tiste, ki so nanje pozorni. Če
že po sebi vsebuje moč argumentacije, če je vanjo že vpisana
lastnost argumentiranja, ne le prepričevanja, kar nas v med-
sebojni komunikaciji sili, da jo sprejmejo z vsemi njenimi
prednostmi in slabostmi, potem gre v prvi vrsti za to, da jo
prepoznamo ali do jo prepozna nekdo namesto nas. Učinek
je zato podvojeno nenavaden tedaj, ko to nekdo za vas poč-
ne na televiziji, celo v rednih minutažah neke oddaje. Kaj-
ti jezikovna dejstva so lahko velikokrat hitro dojemljiva in
takšna so lahko celo družbena, vendar bi za omenjena tež-
ko rekli, da se nam kar sama razodevajo in še manj razloži-
jo. Kot pravi Žagar na nekem drugem mestu, »besede niso
(kot) mehurčki, ki se izgubijo v zraku, takoj ko so izgovorje-
ne, temveč so bitnosti, ki imajo precejšnjo težo, bitnosti, ki s
seboj nosijo precejšnjo leksikalno, semantično in pragmatič-
no prtljago, celo cele propozicije in (konvencionalne ali/in
konverzacijske) implikature.« Če se v čem nakazuje ta spe-
cifična, idiosinkratična poteza komentiranja, ki ji težko naj-
demo para, potem se skriva natanko v tej posebni jezikovni
funkciji, ki jo avtor s pridom uporablja, bolj ali manj seveda
na sledi svojemu profesionalnemu interesu in teoretski pre-
okupaciji.
Vzemimo za primer komentar, prebran v oddaji 30. ok-
tobra 1991, vsebujoč ilustrativne sledi pravkar nakazanega.
Celo več, ker zapis nosi naslov Commentarius liber, bi lah-
ko rekli, da se odvija na metanivoju razprave – v njem na-
mreč avtor, sam interpeliran v vlogo komentatorja, sprego-
vori o funkciji komentarja, še bolj pa o praksi njegovega po-
dajanja, čeprav ne v neposrednem refleksivnem odnosu do
svojih, temveč do drugih komentarjev in njih ustvarjalcev.
cije v jeziku« (TAJ). Za to, da bi odkrivali potenciale, ki jih
skriva jezikovni sistem, morate imeti nos, kot se temu reče.
Potrebujete ustrezno senzibilnost za skrite odtenke, ki jih
jezik kot sistem razkriva le za tiste, ki so nanje pozorni. Če
že po sebi vsebuje moč argumentacije, če je vanjo že vpisana
lastnost argumentiranja, ne le prepričevanja, kar nas v med-
sebojni komunikaciji sili, da jo sprejmejo z vsemi njenimi
prednostmi in slabostmi, potem gre v prvi vrsti za to, da jo
prepoznamo ali do jo prepozna nekdo namesto nas. Učinek
je zato podvojeno nenavaden tedaj, ko to nekdo za vas poč-
ne na televiziji, celo v rednih minutažah neke oddaje. Kaj-
ti jezikovna dejstva so lahko velikokrat hitro dojemljiva in
takšna so lahko celo družbena, vendar bi za omenjena tež-
ko rekli, da se nam kar sama razodevajo in še manj razloži-
jo. Kot pravi Žagar na nekem drugem mestu, »besede niso
(kot) mehurčki, ki se izgubijo v zraku, takoj ko so izgovorje-
ne, temveč so bitnosti, ki imajo precejšnjo težo, bitnosti, ki s
seboj nosijo precejšnjo leksikalno, semantično in pragmatič-
no prtljago, celo cele propozicije in (konvencionalne ali/in
konverzacijske) implikature.« Če se v čem nakazuje ta spe-
cifična, idiosinkratična poteza komentiranja, ki ji težko naj-
demo para, potem se skriva natanko v tej posebni jezikovni
funkciji, ki jo avtor s pridom uporablja, bolj ali manj seveda
na sledi svojemu profesionalnemu interesu in teoretski pre-
okupaciji.
Vzemimo za primer komentar, prebran v oddaji 30. ok-
tobra 1991, vsebujoč ilustrativne sledi pravkar nakazanega.
Celo več, ker zapis nosi naslov Commentarius liber, bi lah-
ko rekli, da se odvija na metanivoju razprave – v njem na-
mreč avtor, sam interpeliran v vlogo komentatorja, sprego-
vori o funkciji komentarja, še bolj pa o praksi njegovega po-
dajanja, čeprav ne v neposrednem refleksivnem odnosu do
svojih, temveč do drugih komentarjev in njih ustvarjalcev.
