Page 25 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 25
ndicitis
ali velika razstava del Slobodana Miloševića,
Borisava Jovića, Milana Kučana, Janeza Janše,
Franja Tuđmana in še mnogih drugih zna-
menitosti v postavitvi Igorja Ž. Žagarja
Zgodovino NOB so pogrošni učbeniki vedno začenjali z vprašanjem, kje je počila prva puška.
Mislim, da so se na koncu zmenili, da je bilo nekje v Srbiji, v bližini Kragujevca. Tam so potem tudi
postavili ploščo, da se je na tistem mestu uradno začela velika vojna. Neki žandar, ki se je mimo pe-
ljal na kolesu, jo je skupil, da bi do tega pomembnega dogodka sploh prišlo, in od tistega trenutka
naprej so polemizirali samo še o tem, kje je kdo kaj važnega pognal v zrak, vrgel v brezno ali odnesel
kam drugam. Zgodovina prve državljanske vojne v Jugoslaviji je hotela biti zgodovina tistega, kar je
kdo mislil, da je naredil, zato so bili vsi filmi o njej akcijski velespektakli.
NOB II, Vrnitev državljanske vojne na kraj zločina, pa bo konverzacijska melodrama. Od
vsega začetka je to veliki boj za to, kaj je kje kdo prvi rekel, kje je kdo kaj prvi napisal in kdo bo lah-
ko kje prvi govoril. Celo v čisto resnih dokumentih govorijo o medijski vojni, celo o propagandni
vojni, o vojni med časopisi in televizijskimi hišami. In seveda se tako ne samo zdi, ampak je tako
tudi res. Televizija Beograd je napovedala vojno televiziji Priština, ki je sklenila taktično zavezni-
štvo s televizijo Ljubljana, ki je nekaj časa dajala logistično podporo televiziji Sarajevo in je v tre-
nutku izida te knjige v hladni vojni s televizijo Zagreb. Zaraščeni množični morilci na balkanskih
barikadah zato lahko s še prav posebnim zadoščenjem kažejo s prsti v novinarje, ki se vozijo mimo
njih: »Preden je bila izstreljena prva krogla v tej vojni, je človeka ubila beseda.« Tukaj doli so ljudje
pač ves čas epsko razpoloženi. Ne spomnim se, kdo je prvi rekel – mislim, da je bil Borisav Jović,
nekdanji predsednik Jugoslavije, ko se je sredi bombardiranja Vukovarja ozrl po medijih –, da se na
ekranih godijo grozodejstva. Čisto spodobni ljudje grdo govorijo eni o drugih. Ali pa je bil morda
Dobrica Čosić, ko je kot pogoj, da se bo s komerkoli z nasprotnih strani pogovarjal, postavil »brez-
pogojno prekinitev medijske vojne«. Lingvistika je nekje sredi osemdesetih let postala orožje in na
vseh koncih Balkana so jo vzeli v roke.
ali velika razstava del Slobodana Miloševića,
Borisava Jovića, Milana Kučana, Janeza Janše,
Franja Tuđmana in še mnogih drugih zna-
menitosti v postavitvi Igorja Ž. Žagarja
Zgodovino NOB so pogrošni učbeniki vedno začenjali z vprašanjem, kje je počila prva puška.
Mislim, da so se na koncu zmenili, da je bilo nekje v Srbiji, v bližini Kragujevca. Tam so potem tudi
postavili ploščo, da se je na tistem mestu uradno začela velika vojna. Neki žandar, ki se je mimo pe-
ljal na kolesu, jo je skupil, da bi do tega pomembnega dogodka sploh prišlo, in od tistega trenutka
naprej so polemizirali samo še o tem, kje je kdo kaj važnega pognal v zrak, vrgel v brezno ali odnesel
kam drugam. Zgodovina prve državljanske vojne v Jugoslaviji je hotela biti zgodovina tistega, kar je
kdo mislil, da je naredil, zato so bili vsi filmi o njej akcijski velespektakli.
NOB II, Vrnitev državljanske vojne na kraj zločina, pa bo konverzacijska melodrama. Od
vsega začetka je to veliki boj za to, kaj je kje kdo prvi rekel, kje je kdo kaj prvi napisal in kdo bo lah-
ko kje prvi govoril. Celo v čisto resnih dokumentih govorijo o medijski vojni, celo o propagandni
vojni, o vojni med časopisi in televizijskimi hišami. In seveda se tako ne samo zdi, ampak je tako
tudi res. Televizija Beograd je napovedala vojno televiziji Priština, ki je sklenila taktično zavezni-
štvo s televizijo Ljubljana, ki je nekaj časa dajala logistično podporo televiziji Sarajevo in je v tre-
nutku izida te knjige v hladni vojni s televizijo Zagreb. Zaraščeni množični morilci na balkanskih
barikadah zato lahko s še prav posebnim zadoščenjem kažejo s prsti v novinarje, ki se vozijo mimo
njih: »Preden je bila izstreljena prva krogla v tej vojni, je človeka ubila beseda.« Tukaj doli so ljudje
pač ves čas epsko razpoloženi. Ne spomnim se, kdo je prvi rekel – mislim, da je bil Borisav Jović,
nekdanji predsednik Jugoslavije, ko se je sredi bombardiranja Vukovarja ozrl po medijih –, da se na
ekranih godijo grozodejstva. Čisto spodobni ljudje grdo govorijo eni o drugih. Ali pa je bil morda
Dobrica Čosić, ko je kot pogoj, da se bo s komerkoli z nasprotnih strani pogovarjal, postavil »brez-
pogojno prekinitev medijske vojne«. Lingvistika je nekje sredi osemdesetih let postala orožje in na
vseh koncih Balkana so jo vzeli v roke.
