Page 15 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 15
mentarius
liber, pa z razumom,
prosim!
Na Jezikanja je treba gledati z nostalgijo, tudi če niste avtor knjige in tudi če niste eden
tistih, ki to radi počnejo. Igor Ž. Žagar, slovenski jezikovni pragmatik par excellence, v tem
svojem zgodnjem delu iz leta 1992 objavlja zapise, nastale v obliki televizijskih komentar-
jev v oddaji Studio City (oziroma tedaj še Studio Ljubljana) na Televiziji Slovenija med leti
1989 in 1992. Približno dveminutne intervence, ki jih je avtor z njemu lastnim žarom in
hitrostjo govora predstavil pred kamerami v rubriki »Jezikovno slepo črevo«, zbujajo, gle-
dano iz perspektive natanko dvajset let kasneje, skomine iz vrste razlogov.
Naj te posebne okoliščine vzdražljivosti pojasnim že takoj na začetku. Njegovi tv-ko-
mentarji, kot so se odvijali tista tri leta, si po sebi ne mogli želeli boljšega timinga, ne da bi
akter za svojo privilegirano pozicijo vedel. To je prva, zgodovinska skomina – živeti in de-
lati v posebnem, skoraj presežno historično povzdignjenem trenutku, v katerem se znajde-
te in vanj tako rekoč padete – le navidezno in ne v popolni meri – kar pušča poseben pe-
čat in vaše prispevke dela za bolj zgodovinske, kot so bili mišljeni ali bi lahko bila intenca
njihovega ustvarjalca. Že res, da avtor ni imel posebnih zaslug in zato bolj kot ne srečo z
izjemnim časom, v katerega pade »the making of Slovenia«, še pred tem pa padec berlin-
skega zidu in počasen, na začetku predvsem mentalni razkroj bivše Jugoslavije. Kar bi po-
menilo, da je bil ustvarjen neodvisno od njegove volje. A le deloma.
Na drugo prebujeno skomino, ki relativizira prvo in pojasni tisti »deloma«, namreč
opozarja že Ervin Hladnik Milharčič v svojem spremnem besedilu iz izdaje leta 1992, ko
duhovito spregovori o Žagarjevih tv-besedilih kot »vojnoteoretskih«. To je bil čas mi-
selno kipečih osemdesetih, ko so lingvisti tako rekoč vodili vojne, ko se je teoretska misel
pred našimi očmi spreminjala v emanacijo fizične sile. Če je ugotovitev zvenela drzno ta-
krat, velja iz perspektive pohojenega vpliva teorije na družbo danes – nad čimer se znan-
liber, pa z razumom,
prosim!
Na Jezikanja je treba gledati z nostalgijo, tudi če niste avtor knjige in tudi če niste eden
tistih, ki to radi počnejo. Igor Ž. Žagar, slovenski jezikovni pragmatik par excellence, v tem
svojem zgodnjem delu iz leta 1992 objavlja zapise, nastale v obliki televizijskih komentar-
jev v oddaji Studio City (oziroma tedaj še Studio Ljubljana) na Televiziji Slovenija med leti
1989 in 1992. Približno dveminutne intervence, ki jih je avtor z njemu lastnim žarom in
hitrostjo govora predstavil pred kamerami v rubriki »Jezikovno slepo črevo«, zbujajo, gle-
dano iz perspektive natanko dvajset let kasneje, skomine iz vrste razlogov.
Naj te posebne okoliščine vzdražljivosti pojasnim že takoj na začetku. Njegovi tv-ko-
mentarji, kot so se odvijali tista tri leta, si po sebi ne mogli želeli boljšega timinga, ne da bi
akter za svojo privilegirano pozicijo vedel. To je prva, zgodovinska skomina – živeti in de-
lati v posebnem, skoraj presežno historično povzdignjenem trenutku, v katerem se znajde-
te in vanj tako rekoč padete – le navidezno in ne v popolni meri – kar pušča poseben pe-
čat in vaše prispevke dela za bolj zgodovinske, kot so bili mišljeni ali bi lahko bila intenca
njihovega ustvarjalca. Že res, da avtor ni imel posebnih zaslug in zato bolj kot ne srečo z
izjemnim časom, v katerega pade »the making of Slovenia«, še pred tem pa padec berlin-
skega zidu in počasen, na začetku predvsem mentalni razkroj bivše Jugoslavije. Kar bi po-
menilo, da je bil ustvarjen neodvisno od njegove volje. A le deloma.
Na drugo prebujeno skomino, ki relativizira prvo in pojasni tisti »deloma«, namreč
opozarja že Ervin Hladnik Milharčič v svojem spremnem besedilu iz izdaje leta 1992, ko
duhovito spregovori o Žagarjevih tv-besedilih kot »vojnoteoretskih«. To je bil čas mi-
selno kipečih osemdesetih, ko so lingvisti tako rekoč vodili vojne, ko se je teoretska misel
pred našimi očmi spreminjala v emanacijo fizične sile. Če je ugotovitev zvenela drzno ta-
krat, velja iz perspektive pohojenega vpliva teorije na družbo danes – nad čimer se znan-
