Page 156 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 156
h ali več mejnih točk! Kakorkoli že stvar obrnete, sredi-
na je vedno nekaj na moč nezanimivega, predvsem pa skraj-
no neopredeljivega: če namreč ni ne prva, ne druga, ne tre-
tja mejna točka (ki jih zaznamuje prav to, da na nekaj meji-
jo), temveč nekaj, kar je enako oddaljeno od vseh treh točk,
le kako bi jo sploh lahko pozitivno kakorkoli opredelili, ne
da bi zabredli v stupidnost krožne definicije?
Pa to še ni vse! Sredina je namreč lahko tudi nekaj, kar je
»približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in kon-
ca«. Lepo, toda kaj naj to pomeni? Če bi vas kdo vprašal,
kaj je enako oddaljeno od začetka in konca, bi bržčas brez
omahovanja rekli »sredina«, če pa bi vam zastavili vpraša-
nje, kaj sredina sploh je, bi vas verjetno spravil v zadrego: res-
da lahko odgovorite, da je sredina nekaj, kar je enako odda-
ljeno od začetka in konca, toda, kaj ste s tem sploh povedali?
Z začetkom se nekaj začne, s koncem nekaj konča, kaj pa je
tega »nekaj« sredina? Kraj (točka, trenutek ... ), ko se je to
»nekaj« sicer že začelo, ni pa se še končalo?
Pa tudi to še ni vse, sredina je namreč lahko tudi »polo-
žaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami«. Sitno, kajne?
Nekaj, kar je bilo najprej enako oddaljeno od dveh ali več
mejnih točk, nenadoma postane nekaj, kar je z dvema ali več
mejnimi točkami le omejeno, in se torej razteza v vsem vme-
snem prostoru. Sredina je torej nekaj poljubno krčljivega in
poljubno širljivega, pač po potrebi in kakor se komu zahoče.
In če se vam sredina po vsem tem še ni priskutila in zagnu-
sila, vas bo brez dvoma dotolkla definicija, ki pravi, da je sre-
dina »stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi,
ki obdaja človeka«. Resda se zdi, da smo zamenjali seman-
tično polje, toda morda je rešitev iskati prav tu: če namreč
vemo, kakšne značilnosti stvar, o kateri govorimo, ima, po-
tem jih zlahka opredelimo: nekaj je lahko rdeče, dolgo, de-
belo ali leseno. Če pa značilnosti ne poznamo, in jih ne mo-
remo opredeliti, ponavadi zvito rečemo, da gre za »določe-
na je vedno nekaj na moč nezanimivega, predvsem pa skraj-
no neopredeljivega: če namreč ni ne prva, ne druga, ne tre-
tja mejna točka (ki jih zaznamuje prav to, da na nekaj meji-
jo), temveč nekaj, kar je enako oddaljeno od vseh treh točk,
le kako bi jo sploh lahko pozitivno kakorkoli opredelili, ne
da bi zabredli v stupidnost krožne definicije?
Pa to še ni vse! Sredina je namreč lahko tudi nekaj, kar je
»približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in kon-
ca«. Lepo, toda kaj naj to pomeni? Če bi vas kdo vprašal,
kaj je enako oddaljeno od začetka in konca, bi bržčas brez
omahovanja rekli »sredina«, če pa bi vam zastavili vpraša-
nje, kaj sredina sploh je, bi vas verjetno spravil v zadrego: res-
da lahko odgovorite, da je sredina nekaj, kar je enako odda-
ljeno od začetka in konca, toda, kaj ste s tem sploh povedali?
Z začetkom se nekaj začne, s koncem nekaj konča, kaj pa je
tega »nekaj« sredina? Kraj (točka, trenutek ... ), ko se je to
»nekaj« sicer že začelo, ni pa se še končalo?
Pa tudi to še ni vse, sredina je namreč lahko tudi »polo-
žaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami«. Sitno, kajne?
Nekaj, kar je bilo najprej enako oddaljeno od dveh ali več
mejnih točk, nenadoma postane nekaj, kar je z dvema ali več
mejnimi točkami le omejeno, in se torej razteza v vsem vme-
snem prostoru. Sredina je torej nekaj poljubno krčljivega in
poljubno širljivega, pač po potrebi in kakor se komu zahoče.
In če se vam sredina po vsem tem še ni priskutila in zagnu-
sila, vas bo brez dvoma dotolkla definicija, ki pravi, da je sre-
dina »stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi,
ki obdaja človeka«. Resda se zdi, da smo zamenjali seman-
tično polje, toda morda je rešitev iskati prav tu: če namreč
vemo, kakšne značilnosti stvar, o kateri govorimo, ima, po-
tem jih zlahka opredelimo: nekaj je lahko rdeče, dolgo, de-
belo ali leseno. Če pa značilnosti ne poznamo, in jih ne mo-
remo opredeliti, ponavadi zvito rečemo, da gre za »določe-
