Page 160 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 160
Pa se z naslovom seminarja problemi s samobitnostjo še
ne končajo, prav nasprotno. Slušatelji seminarja bodo oz. so
imeli priložnost poučiti se tudi o Boju za samobitnost slo-
venskega jezika. Iz česar lahko sklepamo, da slovenski jezik
ni bil vedno samobiten, ampak si je to samobitnost priboril.
Toda, če si je moral slovenski jezik samobitnost šele pribo-
riti, to preprosto pomeni, da ni in tudi nikoli ne bo samo-
biten: nekaj – naj si bo jezik ali karkoli drugega –, ali je sa-
mobitno, in izhaja le iz samega sebe, ali pa ni samobitno, kar
pomeni, da ne izhaja le iz samega sebe. Če se mora za svo-
jo samobitnost šele boriti – kar je konceptualno sicer čisti
nesmisel –, pa to lahko pomeni le, da se bori z nečim izven
sebe, in torej nima opraviti le s samim seboj.
Slušatelji seminarja bodo zvedeli tudi marsikaj zanimi-
vega o Poti do slovenske samobitnosti v očeh avstrijskega sose-
da. Da se ne bomo ponavljali: če se mora kdo šele odpraviti
na pot do svoje samobitnosti, potem preprosto ni in ne more
biti samobiten; ali si že vseskozi samobiten ali pa sploh nisi
samobiten in tak tudi nikoli ne boš. Pika. Sleherna pot na-
mreč nujno predpostavlja interakcijo z okoljem in s tistimi,
ki jih na poti srečaš; če pa imaš opraviti s kakršnokoli po-
tjo, torej tudi z okoljem in morebitnimi sopotniki, to pome-
ni, da – hvala bogu! – ne izhajaš le iz samega sebe, in torej –
hvala bogu! – ne moreš biti samobiten.
Slovenska samobitnost je potemtakem jako nepraktična,
pa tudi nekoristna entiteta: ko misliš, da si jo končno dose-
gel, si jo pravzaprav šele (že?) dokončno izgubil.
Lahko noč!
ne končajo, prav nasprotno. Slušatelji seminarja bodo oz. so
imeli priložnost poučiti se tudi o Boju za samobitnost slo-
venskega jezika. Iz česar lahko sklepamo, da slovenski jezik
ni bil vedno samobiten, ampak si je to samobitnost priboril.
Toda, če si je moral slovenski jezik samobitnost šele pribo-
riti, to preprosto pomeni, da ni in tudi nikoli ne bo samo-
biten: nekaj – naj si bo jezik ali karkoli drugega –, ali je sa-
mobitno, in izhaja le iz samega sebe, ali pa ni samobitno, kar
pomeni, da ne izhaja le iz samega sebe. Če se mora za svo-
jo samobitnost šele boriti – kar je konceptualno sicer čisti
nesmisel –, pa to lahko pomeni le, da se bori z nečim izven
sebe, in torej nima opraviti le s samim seboj.
Slušatelji seminarja bodo zvedeli tudi marsikaj zanimi-
vega o Poti do slovenske samobitnosti v očeh avstrijskega sose-
da. Da se ne bomo ponavljali: če se mora kdo šele odpraviti
na pot do svoje samobitnosti, potem preprosto ni in ne more
biti samobiten; ali si že vseskozi samobiten ali pa sploh nisi
samobiten in tak tudi nikoli ne boš. Pika. Sleherna pot na-
mreč nujno predpostavlja interakcijo z okoljem in s tistimi,
ki jih na poti srečaš; če pa imaš opraviti s kakršnokoli po-
tjo, torej tudi z okoljem in morebitnimi sopotniki, to pome-
ni, da – hvala bogu! – ne izhajaš le iz samega sebe, in torej –
hvala bogu! – ne moreš biti samobiten.
Slovenska samobitnost je potemtakem jako nepraktična,
pa tudi nekoristna entiteta: ko misliš, da si jo končno dose-
gel, si jo pravzaprav šele (že?) dokončno izgubil.
Lahko noč!
