Page 159 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 159
korenin
rastemo
Studio City
10. VII. 1992
Dober večer!
Moja stara mama je imela navado reči, da je vsaka stvar za nekaj dobra, kar z drugimi
besedami povedano pomeni, da je svet, kajpak, urejen. Le kako bi tudi sploh lahko bilo
drugače!
Včasih kaj sicer ni povsem jasno, pa se organizira kolokvij ali seminar, in stvari takoj
postanejo brezmejno preproste. Včasih se kaka stvar zdi preveč preprosta, pa se nemudo-
ma organizira krajši seminar ali posvet, in tisto, kar je bilo še trenutek poprej jasno vsem,
nenadoma dobi metafizične razsežnosti. Včasih pa stvari niso niti preproste niti zaplete-
ne, temveč preprosto neobstoječe, pa jim krajši seminar lahko podeli naravnost vesoljne
razsežnosti.
Izboren primer takšne neobstoječe – a vseprisotne in vseobsegajoče – bitnosti je slo-
venska samobitnost. Vsak priučen voditelj TV Dnevnika vas bo z veseljem, po dolgem in
počez, oblizal s slovensko samobitnostjo, iz zapitih kulturnih komentatorjev pa slovenska
samobitnost sploh kar vre in šprica. Seveda pa vam nihče ne bo povedal, kaj slovenska sa-
mobitnost je.
Bogu bodi zahvaljeno, da imamo vsaj slaviste in sloveniste, ki so slovenski samobitnosti
posvetili letošnji seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Vendar pa zagata samo-
bitnosti izstopi že kar v naslovu seminarja: Pot do slovenske samobitnosti. Če je namreč
nekaj samobitno (samobítno, ne samóbitno, da ne bo pomote), potem mora pač vsa njego-
va oz. njena bit izhajati le iz same sebe oz. samo iz sebe; če pa vsa bit izhaja iz same sebe oz.
samo iz sebe, potem nam do nje pač ni treba hoditi ali celo potovati, saj gre za bitnost, ki
izven sebe (očitno) ne potrebuje (nič) drugega.
rastemo
Studio City
10. VII. 1992
Dober večer!
Moja stara mama je imela navado reči, da je vsaka stvar za nekaj dobra, kar z drugimi
besedami povedano pomeni, da je svet, kajpak, urejen. Le kako bi tudi sploh lahko bilo
drugače!
Včasih kaj sicer ni povsem jasno, pa se organizira kolokvij ali seminar, in stvari takoj
postanejo brezmejno preproste. Včasih se kaka stvar zdi preveč preprosta, pa se nemudo-
ma organizira krajši seminar ali posvet, in tisto, kar je bilo še trenutek poprej jasno vsem,
nenadoma dobi metafizične razsežnosti. Včasih pa stvari niso niti preproste niti zaplete-
ne, temveč preprosto neobstoječe, pa jim krajši seminar lahko podeli naravnost vesoljne
razsežnosti.
Izboren primer takšne neobstoječe – a vseprisotne in vseobsegajoče – bitnosti je slo-
venska samobitnost. Vsak priučen voditelj TV Dnevnika vas bo z veseljem, po dolgem in
počez, oblizal s slovensko samobitnostjo, iz zapitih kulturnih komentatorjev pa slovenska
samobitnost sploh kar vre in šprica. Seveda pa vam nihče ne bo povedal, kaj slovenska sa-
mobitnost je.
Bogu bodi zahvaljeno, da imamo vsaj slaviste in sloveniste, ki so slovenski samobitnosti
posvetili letošnji seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Vendar pa zagata samo-
bitnosti izstopi že kar v naslovu seminarja: Pot do slovenske samobitnosti. Če je namreč
nekaj samobitno (samobítno, ne samóbitno, da ne bo pomote), potem mora pač vsa njego-
va oz. njena bit izhajati le iz same sebe oz. samo iz sebe; če pa vsa bit izhaja iz same sebe oz.
samo iz sebe, potem nam do nje pač ni treba hoditi ali celo potovati, saj gre za bitnost, ki
izven sebe (očitno) ne potrebuje (nič) drugega.
