Page 154 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 154
Če si v luči teh dveh pogojev ogledamo Bavčarjevo oblju-
bo slovenskemu parlamentu, lahko brez težav ugotovimo,
da bi do trdega dela in z njim povezanega reševanja proble-
mov bržčas prišlo tudi v »normalnem poteku dogodkov«,
torej brez Bavčarjeve obljube, po reakcijah poslancev pa je
bilo več kot očitno, da si takšne vsebine obljube tudi ne že-
lijo: kar nekajkrat smo izza govorniškega odra namreč lah-
ko slišali očitek, »saj nam ne obljublja nič drugega kot trdo
delo«. Drnovškovo ravnanje je bilo veliko manj zavezujo-
če, saj poslancem dela ni »obljubljal«, temveč le »ponujal«:
kar je bolj ali manj neobvezno ponujeno, pa je lahko tudi
bolj ali manj obvezno sprejeto (ali zavrnjeno). Dodatna zvi-
jača takšnega »ponujanja« je tudi v tem, da nikoli ne more-
mo z gotovostjo reči, da· nam je nekdo res (ne)kaj ponudil:
če nam kdo ponuja čokolado, to ponavadi opazimo (ali kako
drugače prepoznamo), če pa nam kdo ponuja »resno delo«,
ali natančneje, »skrajno resno angažiranje pri reševanju zla-
sti gospodarskih težav«, potem ne moremo nikoli »za pri-
mej« reči, ali nam je res kaj ponudil ali ne. Še toliko manj,
ker ponudba samega govorca k ničemur ne zavezuje, obljuba
pa: če je kaj ponujeno, je na sogovorcu, da se odloči, ali tisto
želi ali ne, če pa je kaj obljubljeno, potem se mora za njegovo
realizacijo (po)truditi govorec sam.
Bavčar je potemtakem precenil voljo (in sposobnost) slo-
venskega parlamenta, je pa vsaj ravnal etično in pri tem po-
kazal svojo voljo; Drnovšek pa je, na izkušnji Bavčarjevega
poraza, pravilno ocenil voljo (in sposobnost) slovenskega
parlamenta, in mu ponudil tisto, kar je želel, pa tudi tisto,
kar je (pač) imel: nič.
Lahko noč!
bo slovenskemu parlamentu, lahko brez težav ugotovimo,
da bi do trdega dela in z njim povezanega reševanja proble-
mov bržčas prišlo tudi v »normalnem poteku dogodkov«,
torej brez Bavčarjeve obljube, po reakcijah poslancev pa je
bilo več kot očitno, da si takšne vsebine obljube tudi ne že-
lijo: kar nekajkrat smo izza govorniškega odra namreč lah-
ko slišali očitek, »saj nam ne obljublja nič drugega kot trdo
delo«. Drnovškovo ravnanje je bilo veliko manj zavezujo-
če, saj poslancem dela ni »obljubljal«, temveč le »ponujal«:
kar je bolj ali manj neobvezno ponujeno, pa je lahko tudi
bolj ali manj obvezno sprejeto (ali zavrnjeno). Dodatna zvi-
jača takšnega »ponujanja« je tudi v tem, da nikoli ne more-
mo z gotovostjo reči, da· nam je nekdo res (ne)kaj ponudil:
če nam kdo ponuja čokolado, to ponavadi opazimo (ali kako
drugače prepoznamo), če pa nam kdo ponuja »resno delo«,
ali natančneje, »skrajno resno angažiranje pri reševanju zla-
sti gospodarskih težav«, potem ne moremo nikoli »za pri-
mej« reči, ali nam je res kaj ponudil ali ne. Še toliko manj,
ker ponudba samega govorca k ničemur ne zavezuje, obljuba
pa: če je kaj ponujeno, je na sogovorcu, da se odloči, ali tisto
želi ali ne, če pa je kaj obljubljeno, potem se mora za njegovo
realizacijo (po)truditi govorec sam.
Bavčar je potemtakem precenil voljo (in sposobnost) slo-
venskega parlamenta, je pa vsaj ravnal etično in pri tem po-
kazal svojo voljo; Drnovšek pa je, na izkušnji Bavčarjevega
poraza, pravilno ocenil voljo (in sposobnost) slovenskega
parlamenta, in mu ponudil tisto, kar je želel, pa tudi tisto,
kar je (pač) imel: nič.
Lahko noč!
