Page 155 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 155
litična)
sredina
In
21. V. 1992
Sredina je nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Resda je morda še nekaj stvari, ki bi
utegnile biti bolj samoumevne, kakor je sredina, na primer, jabolka, nebo in gozdovi, toda
teh se, ko imamo z njimi opraviti, vsaj zavemo, sredine pa ne. Če hočemo pojesti jabolko,
si ga moramo najprej preskrbeti in torej sploh vedeti, kaj jabolko je, če se zagledam o v mo-
dro nebo, precj dobro vemo, da strmimo (predvsem) v nebo – modrine kot take bi se lah-
ko naužili marsikje drugje – , in če se sprehajamo po gozdu, nam je to še kako v zavesti, ra-
zen seveda, če nismo gozdni ljudje, ki jim je gozd vse, kar poznajo, kar pa je na teh zemlje-
pisnih širinah precej vprašljiva predpostavka.
Nič takega ne bi mogli reči za sredino; v slehernem trenutku smo namreč sredi česa –
poti, dela, dogajanja, prostora, časa ... –, pa se tega niti ne zavedamo. Seveda se še kako za-
vedamo dela, ki ga opravljamo, ali dogajanja, v katerem smo udeleženi, in vendar nam le
redkokdaj pride do zavesti, da smo v nekem trenutku sredi česa, ponavadi se nam zdi po-
membnejše, da smo na njegovem/njenem koncu.
In zakaj bi bilo v politiki drugače, zakaj naj bi bila v politiki sredina neko privilegirano
mesto, na katerega je treba nenehno opozarjati, kot to počne dobršen del slovenske politi-
ke? Preprosto, ker je kot sredine sicer ne bi nihče opazil, saj bi se – in tudi se – izgubila v
toku tistega, česar sredina pač je.
Svet je – kakor smo že večkrat ugotovili – urejen in tudi sredina, takšna ali drugačna,
ima v njem svoje ne preveč izpostavljeno mesto. Kaj več pač ne moremo reči za mesto ali
točko, ki je »enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk«, kakor pravi ena od splošnej-
ših definicij sredine. Zdaj pa se vprašajmo drugače: kaj je značilno za točko, ki je enako
oddaljena od dveh ali več mejnih točk? Nič drugega kot prav to, da je enako oddaljena od
sredina
In
21. V. 1992
Sredina je nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Resda je morda še nekaj stvari, ki bi
utegnile biti bolj samoumevne, kakor je sredina, na primer, jabolka, nebo in gozdovi, toda
teh se, ko imamo z njimi opraviti, vsaj zavemo, sredine pa ne. Če hočemo pojesti jabolko,
si ga moramo najprej preskrbeti in torej sploh vedeti, kaj jabolko je, če se zagledam o v mo-
dro nebo, precj dobro vemo, da strmimo (predvsem) v nebo – modrine kot take bi se lah-
ko naužili marsikje drugje – , in če se sprehajamo po gozdu, nam je to še kako v zavesti, ra-
zen seveda, če nismo gozdni ljudje, ki jim je gozd vse, kar poznajo, kar pa je na teh zemlje-
pisnih širinah precej vprašljiva predpostavka.
Nič takega ne bi mogli reči za sredino; v slehernem trenutku smo namreč sredi česa –
poti, dela, dogajanja, prostora, časa ... –, pa se tega niti ne zavedamo. Seveda se še kako za-
vedamo dela, ki ga opravljamo, ali dogajanja, v katerem smo udeleženi, in vendar nam le
redkokdaj pride do zavesti, da smo v nekem trenutku sredi česa, ponavadi se nam zdi po-
membnejše, da smo na njegovem/njenem koncu.
In zakaj bi bilo v politiki drugače, zakaj naj bi bila v politiki sredina neko privilegirano
mesto, na katerega je treba nenehno opozarjati, kot to počne dobršen del slovenske politi-
ke? Preprosto, ker je kot sredine sicer ne bi nihče opazil, saj bi se – in tudi se – izgubila v
toku tistega, česar sredina pač je.
Svet je – kakor smo že večkrat ugotovili – urejen in tudi sredina, takšna ali drugačna,
ima v njem svoje ne preveč izpostavljeno mesto. Kaj več pač ne moremo reči za mesto ali
točko, ki je »enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk«, kakor pravi ena od splošnej-
ših definicij sredine. Zdaj pa se vprašajmo drugače: kaj je značilno za točko, ki je enako
oddaljena od dveh ali več mejnih točk? Nič drugega kot prav to, da je enako oddaljena od
