Page 101 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 101
cunjati,
razcefrati in
razdrapati
Studio Ljubljana
7. III. 1991
Dober večer!
Ko smo se pred dobrim mesecem dni – sicer na drugem mestu – poigravali s fenome-
nologijo slovenskega osamosvojitvenega izrazoslovja, si seveda še zdaleč nismo predstavlja-
li, da bo takšna pomenoslovna rabota res postala eden od stebrov bodoče slovenske samo-
svojosti. In vendar je Ciril Ribičič, predstavnik SDP, Slovencem že slab teden za tem spo-
ročil, da se Slovenija ne bo oz. se ne sme odcepiti, ker da je to samovoljno, enostransko de-
janje, temveč se bo oz. se mora razdružiti, kar da je sporazumno dejanje. Izločitev, odhod
in odklapljanje so s tem poniknili iz nadaljnih razprav o suverenjenju Slovenije, predvsem
pa iz novinarskih poročil.
Kar je seveda neizmerna škoda, predvsem pa kratkovidno in neodgovorno dejanje: če
naj se namreč Slovenija s suverenjenjem šele zares osamosvoji, je slovenščina že lep čas su-
veren in samostojen jezik. In v tem suvereno samostojnem jeziku predstavljajo besede, ki
jih uvajajo predpone iz-, od- in raz-, nabreklo bohotni del, ki bi ga bilo grešno zavreči. Ako
trenutni slovenski oblastni garnituri, z izjemo svetobolnega ministra za kulturo, niti ne
moremo zameriti omejenosti pri rokovanju s slovenskim besediščem, pa je takšna besedna
skopost v nebo vpijoč greh za ceh slovenskega novinarstva. Odcepitev in razdružitev sta le
pusti papirnati začetek, same občutke ob morebitnem odcepljanju in razdruževanju pa je
mogoče popisati še vse kako drugače.
Na primer: če je novinar pristaš takojšnje osamosvojitve Slovenija, zakaj bi se ogibal
pristnim in klenim slovenskim izrazom kot: odbezljati jo, odcvirnati jo ali odgristi se iz
Jugoslavije? In če želi izpovedati svoje veselje, ker Jugoslavije ni oz. je ne bo več, čemu bi ne
smel reči, da se je Jugoslavija razcunjala, razcefrala ali razdrapala?
razcefrati in
razdrapati
Studio Ljubljana
7. III. 1991
Dober večer!
Ko smo se pred dobrim mesecem dni – sicer na drugem mestu – poigravali s fenome-
nologijo slovenskega osamosvojitvenega izrazoslovja, si seveda še zdaleč nismo predstavlja-
li, da bo takšna pomenoslovna rabota res postala eden od stebrov bodoče slovenske samo-
svojosti. In vendar je Ciril Ribičič, predstavnik SDP, Slovencem že slab teden za tem spo-
ročil, da se Slovenija ne bo oz. se ne sme odcepiti, ker da je to samovoljno, enostransko de-
janje, temveč se bo oz. se mora razdružiti, kar da je sporazumno dejanje. Izločitev, odhod
in odklapljanje so s tem poniknili iz nadaljnih razprav o suverenjenju Slovenije, predvsem
pa iz novinarskih poročil.
Kar je seveda neizmerna škoda, predvsem pa kratkovidno in neodgovorno dejanje: če
naj se namreč Slovenija s suverenjenjem šele zares osamosvoji, je slovenščina že lep čas su-
veren in samostojen jezik. In v tem suvereno samostojnem jeziku predstavljajo besede, ki
jih uvajajo predpone iz-, od- in raz-, nabreklo bohotni del, ki bi ga bilo grešno zavreči. Ako
trenutni slovenski oblastni garnituri, z izjemo svetobolnega ministra za kulturo, niti ne
moremo zameriti omejenosti pri rokovanju s slovenskim besediščem, pa je takšna besedna
skopost v nebo vpijoč greh za ceh slovenskega novinarstva. Odcepitev in razdružitev sta le
pusti papirnati začetek, same občutke ob morebitnem odcepljanju in razdruževanju pa je
mogoče popisati še vse kako drugače.
Na primer: če je novinar pristaš takojšnje osamosvojitve Slovenija, zakaj bi se ogibal
pristnim in klenim slovenskim izrazom kot: odbezljati jo, odcvirnati jo ali odgristi se iz
Jugoslavije? In če želi izpovedati svoje veselje, ker Jugoslavije ni oz. je ne bo več, čemu bi ne
smel reči, da se je Jugoslavija razcunjala, razcefrala ali razdrapala?
