Page 97 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 97
odcepitvene težnje ali jih celo podpre? Da je naše subjek-
tivno/objektivno sklepanje povsem realistično, kažejo prav
odzivi mednarodne javnosti na šopek slovenskih deklara-
cij o suverenosti: ne jemlje jih resno, želi si, da bi Jugoslavija
ostala enotna država, slovenska oblast pa tam, kamor s svo-
jimi pregnanimi oblastnimi mehanizmi sodi.
Nevšečna pa je zadeva tudi s subjektivnega očišča slo-
venskega državljana: če mu je zdajšnja oblast pred volitva-
mi obljubljala objektivni konec oblastniških mehanizmov,
ki so bili v veljavi 45 let, po objektivnem prevzemu oblasti pa
je pričela uresničitev te obljube subjektivno prelagati na bolj-
še čase – ko oblastniški mehanizmi, ki so bili v veljavi 45 let,
ne bodo več potrebni –, kako naj ji verjame, da odcepitve ne
želi le subjektivno, objektivno pa kaj povsem drugega? Pa če-
tudi bi odcepitve ne želela le subjektivno, temveč tudi objek-
tivno: če, subjektivno gledano, objektivno ni prišlo do spre-
membe oblasti, kako naj bodo, objektivno gledano, te težnje
kaj več kot (le) subjektivne? Situacija je torej večkratno zaga-
tna: Slovenija se subjektivno vidi v Evropi. Da bi tudi objek-
tivno (kajpak politično, ne geografsko) postala del Evrope se
mora – po svoji subjektivni oceni – odcepiti od Jugoslavije.
Evropa pa Slovenije subjektivno (še ne) ne vidi v Evropi. Da
bi objektivno postala del Evrope, mora zanjo torej subjektiv-
no ostati v Jugoslaviji (takšni ali drugačni). Subjektivno gle-
dano, je torej objektivni položaj Slovenca pred osamosvoji-
tvijo Slovenije skrajno negotov, njegov subjektivni položaj pa
objektivno povsem nepredvidljiv.
tivno/objektivno sklepanje povsem realistično, kažejo prav
odzivi mednarodne javnosti na šopek slovenskih deklara-
cij o suverenosti: ne jemlje jih resno, želi si, da bi Jugoslavija
ostala enotna država, slovenska oblast pa tam, kamor s svo-
jimi pregnanimi oblastnimi mehanizmi sodi.
Nevšečna pa je zadeva tudi s subjektivnega očišča slo-
venskega državljana: če mu je zdajšnja oblast pred volitva-
mi obljubljala objektivni konec oblastniških mehanizmov,
ki so bili v veljavi 45 let, po objektivnem prevzemu oblasti pa
je pričela uresničitev te obljube subjektivno prelagati na bolj-
še čase – ko oblastniški mehanizmi, ki so bili v veljavi 45 let,
ne bodo več potrebni –, kako naj ji verjame, da odcepitve ne
želi le subjektivno, objektivno pa kaj povsem drugega? Pa če-
tudi bi odcepitve ne želela le subjektivno, temveč tudi objek-
tivno: če, subjektivno gledano, objektivno ni prišlo do spre-
membe oblasti, kako naj bodo, objektivno gledano, te težnje
kaj več kot (le) subjektivne? Situacija je torej večkratno zaga-
tna: Slovenija se subjektivno vidi v Evropi. Da bi tudi objek-
tivno (kajpak politično, ne geografsko) postala del Evrope se
mora – po svoji subjektivni oceni – odcepiti od Jugoslavije.
Evropa pa Slovenije subjektivno (še ne) ne vidi v Evropi. Da
bi objektivno postala del Evrope, mora zanjo torej subjektiv-
no ostati v Jugoslaviji (takšni ali drugačni). Subjektivno gle-
dano, je torej objektivni položaj Slovenca pred osamosvoji-
tvijo Slovenije skrajno negotov, njegov subjektivni položaj pa
objektivno povsem nepredvidljiv.
