Page 100 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 100
a je država sama, pa nam prostor ne dovoljuje razglabljanja
o stilskih posebnostih idiotizrna).
Toda, že v naslednjem koraku se zgodba neprijetno za-
plete. Naša tekstualija namreč sklepa takole: V današnjem
kompetitivnem svetu je lahko uspešna le tista država, ki se je sposob-
na s strateškim upravljanjem svoje identitete odzivati na spremembe
v okolju in je sposobna načrtovano spreminjati identiteto v smeri
svoje vizije. Če naj poprejšnja opredelitev identitete kaj velja,
bi seveda povsem upravičeno sklepali, da »upravljati identi-
teto«, pomeni skrbeti, da kvaliteta ali sposobnost biti isti,
kljub spremembam v okolju, ostaja nespremenjena – nika-
kor pa ne spreminjati identiteto.
Kazno postaja, da se bomo vseeno prisiljeni dotakniti
nekaterih stilskih bravur idiotizma: spreminjati identiteto,
v skladu z dano definicijo identitete, lahko pomeni le, spre-
minjati kvaliteto ali sposobnost biti isti, spreminjati absolu-
tno ali vsebinsko enakost oz. istost. Če pa svojo kvaliteto ali
sposobnost biti isti spreminjamo, nismo in ne moremo več
biti isti. In če nismo več isti, smo očitno izgubili svojo (doz-
dajšnjo) identiteto.
Do tu stvari nekako še lahko požremo: identiteto pač
lahko izgubimo, lahko pa si jo tudi na novo pridobimo (če-
prav v tem primeru postane vprašljivo, kaj početi z »oxford-
sko« definicijo identitete). Težave nastopijo na ravni »upra-
vljanja«.
Če smo namreč izgubili svojo identiteto, nismo več isti.
Ko pa enkrat nismo več isti, kako naj upravljamo ali celo
spreminjamo svojo identiteto, svojo sposobnost biti isti, če
pa nismo več isti?
o stilskih posebnostih idiotizrna).
Toda, že v naslednjem koraku se zgodba neprijetno za-
plete. Naša tekstualija namreč sklepa takole: V današnjem
kompetitivnem svetu je lahko uspešna le tista država, ki se je sposob-
na s strateškim upravljanjem svoje identitete odzivati na spremembe
v okolju in je sposobna načrtovano spreminjati identiteto v smeri
svoje vizije. Če naj poprejšnja opredelitev identitete kaj velja,
bi seveda povsem upravičeno sklepali, da »upravljati identi-
teto«, pomeni skrbeti, da kvaliteta ali sposobnost biti isti,
kljub spremembam v okolju, ostaja nespremenjena – nika-
kor pa ne spreminjati identiteto.
Kazno postaja, da se bomo vseeno prisiljeni dotakniti
nekaterih stilskih bravur idiotizma: spreminjati identiteto,
v skladu z dano definicijo identitete, lahko pomeni le, spre-
minjati kvaliteto ali sposobnost biti isti, spreminjati absolu-
tno ali vsebinsko enakost oz. istost. Če pa svojo kvaliteto ali
sposobnost biti isti spreminjamo, nismo in ne moremo več
biti isti. In če nismo več isti, smo očitno izgubili svojo (doz-
dajšnjo) identiteto.
Do tu stvari nekako še lahko požremo: identiteto pač
lahko izgubimo, lahko pa si jo tudi na novo pridobimo (če-
prav v tem primeru postane vprašljivo, kaj početi z »oxford-
sko« definicijo identitete). Težave nastopijo na ravni »upra-
vljanja«.
Če smo namreč izgubili svojo identiteto, nismo več isti.
Ko pa enkrat nismo več isti, kako naj upravljamo ali celo
spreminjamo svojo identiteto, svojo sposobnost biti isti, če
pa nismo več isti?
