Page 34 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 34
Sledi šolskega razvoja na Slovenskem
tna ženska učiteljišča omogočala, da je obdržala vsaj del odvzetega vpliva
na šolanje mladine. Ob državnih učiteljiščih v Ljubljani in Mariboru smo
tako na našem ozemlju imeli še nekaj zasebnih, ki so si v nekaj letih prido-
bila pravico javnosti.
Ustanavljanje ženskih učiteljišč, višjih dekliških šol in licejev (v Lju-
bljani je občinski svet ustanovil prvo javno višjo dekliško šolo na našem
ozemlju leta 1896) lahko ocenjujemo iz več perspektiv, med najpomemb-
nejše pa vsekakor sodi boj žensk za uveljavitev spolne enakopravnosti v šol-
skem sistemu. V teh letih so bila ustanovljena tudi posebna društva učite-
ljic, ki so spoznale, da zahtev po enakopravnosti ne morejo uveljaviti niti v
stanovskih vrstah.
Možnost prestopanja deklet iz ljudskih šol v nadaljnji šolski proces pa
še ne pomeni, da se je stališče zakonodajalcev do vprašanja enakopravno-
sti dostopa obeh spolov do izobrazbe bistveno spremenilo. Resda se šolanje
deklic ni nujno zakonsko končalo po ljudski šoli, toda ne smemo spregleda-
ti pomembnega dejstva — učiteljišča so bila vse do 2. svetovne vojne podre-
jena posebni zakonodaji in niso bila našteta v zakonih o srednjem šolstvu!
Uradno je bilo tako srednje šolstvo še vedno privilegij moškega spola. Usta-
navljanja dekliških učiteljišč, dekliških meščanskih šol in dekliških licejev
zatorej še vedno ne bi mogli šteti za izenačevanje pravice spolov pri srednje-
šolskem šolanju, saj jim ni bil omogočen redni zaključek srednje šole — ma-
tura kot vstopnica za univerzo, pa tudi ustanavljanje po spolih ločenih šol
ni ravno spodbujalo enakopravnega odnosa spolov.
Šele leta 1872 je bilo v Avstriji dovoljeno, da so se na gimnazijo vpisa-
la tudi dekleta, a zgolj kot privatistke. Po navodilu ministrstva iz leta 1877
je moral vsako vlogo privatistke pretehtati učiteljski zbor in presoditi, »če
proti sprejemu ni kakršnihkoli resnih pomislekov moralne ali disciplinske
narave«. Na koncu šolanja so lahko polagale tudi maturitetne izpite, ven-
dar spričevalo po navodilu iz leta 1878 ni smelo biti označeno kot matu-
ritetno, po uredbi iz leta 1896 pa so jim na spričevalo sicer zapisali, da so
opravile maturitetni izpit, a so izpustili navedbo, da so si pridobile zrelost
za vpis na univerzo. Šele na prelomu 19. v 20. stoletje so se smele prve po-
sameznice vpisati na avstrijske univerze.8 A tudi po tem, ko so smele poku-
kati v srednješolski razred, je za dekleta veljal drugačen režim kot za fante.
Dijakinja ptujske gimanazije se je spominjala, da so se morala dekleta (ho-
spitantke) zbirati v posebnem prostoru, kamor jih je prišel iskat profesor
pred uro in jih odpeljal v razred, kjer so sedele ločeno od fantov. Po konča-
8 Tatjana Hojan, Naše prve maturantke, v: Od mature do mature: zgodovinski razvoj mature na
Slovenskem, ur. Mateja Ribarič, Ljubljana 1998, 68—70.
tna ženska učiteljišča omogočala, da je obdržala vsaj del odvzetega vpliva
na šolanje mladine. Ob državnih učiteljiščih v Ljubljani in Mariboru smo
tako na našem ozemlju imeli še nekaj zasebnih, ki so si v nekaj letih prido-
bila pravico javnosti.
Ustanavljanje ženskih učiteljišč, višjih dekliških šol in licejev (v Lju-
bljani je občinski svet ustanovil prvo javno višjo dekliško šolo na našem
ozemlju leta 1896) lahko ocenjujemo iz več perspektiv, med najpomemb-
nejše pa vsekakor sodi boj žensk za uveljavitev spolne enakopravnosti v šol-
skem sistemu. V teh letih so bila ustanovljena tudi posebna društva učite-
ljic, ki so spoznale, da zahtev po enakopravnosti ne morejo uveljaviti niti v
stanovskih vrstah.
Možnost prestopanja deklet iz ljudskih šol v nadaljnji šolski proces pa
še ne pomeni, da se je stališče zakonodajalcev do vprašanja enakopravno-
sti dostopa obeh spolov do izobrazbe bistveno spremenilo. Resda se šolanje
deklic ni nujno zakonsko končalo po ljudski šoli, toda ne smemo spregleda-
ti pomembnega dejstva — učiteljišča so bila vse do 2. svetovne vojne podre-
jena posebni zakonodaji in niso bila našteta v zakonih o srednjem šolstvu!
Uradno je bilo tako srednje šolstvo še vedno privilegij moškega spola. Usta-
navljanja dekliških učiteljišč, dekliških meščanskih šol in dekliških licejev
zatorej še vedno ne bi mogli šteti za izenačevanje pravice spolov pri srednje-
šolskem šolanju, saj jim ni bil omogočen redni zaključek srednje šole — ma-
tura kot vstopnica za univerzo, pa tudi ustanavljanje po spolih ločenih šol
ni ravno spodbujalo enakopravnega odnosa spolov.
Šele leta 1872 je bilo v Avstriji dovoljeno, da so se na gimnazijo vpisa-
la tudi dekleta, a zgolj kot privatistke. Po navodilu ministrstva iz leta 1877
je moral vsako vlogo privatistke pretehtati učiteljski zbor in presoditi, »če
proti sprejemu ni kakršnihkoli resnih pomislekov moralne ali disciplinske
narave«. Na koncu šolanja so lahko polagale tudi maturitetne izpite, ven-
dar spričevalo po navodilu iz leta 1878 ni smelo biti označeno kot matu-
ritetno, po uredbi iz leta 1896 pa so jim na spričevalo sicer zapisali, da so
opravile maturitetni izpit, a so izpustili navedbo, da so si pridobile zrelost
za vpis na univerzo. Šele na prelomu 19. v 20. stoletje so se smele prve po-
sameznice vpisati na avstrijske univerze.8 A tudi po tem, ko so smele poku-
kati v srednješolski razred, je za dekleta veljal drugačen režim kot za fante.
Dijakinja ptujske gimanazije se je spominjala, da so se morala dekleta (ho-
spitantke) zbirati v posebnem prostoru, kamor jih je prišel iskat profesor
pred uro in jih odpeljal v razred, kjer so sedele ločeno od fantov. Po konča-
8 Tatjana Hojan, Naše prve maturantke, v: Od mature do mature: zgodovinski razvoj mature na
Slovenskem, ur. Mateja Ribarič, Ljubljana 1998, 68—70.
