Page 35 - Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Digitalna knjižnica, Dissertationes 7
P. 35
Od moškega do unisex šolstva
ni uri jih je profesor peljal nazaj v »njihov« prostor, kjer jih je pred nasle-
dnjo uro »pobral« profesor tistega predmeta.9
Ob številnih omejitvah so se dekleta le stežka prebijala skozi sistem, v
katerem so o vsem odločali moški, ki so v šolanju žensk videli nevarnost za
nravno življenje, opuščanje tradicionalnih vrednot, po katerih je ženskam
mesto v ozkem družinskem krogu, kasneje pa tudi vse bolj nevarno konku-
renco za delovna mesta. Malo je bilo že privatistk in hospitantk na gimna-
zijah, vse seveda niso prilezle do maturitetnih izpitov, še manj pa je bilo ta-
kšnih, ki so šolanje nadaljevale še na univerzitetni ravni. Po navedbah naj
bi tako šele leta 1906 dobili prvo Slovenko s fakultetno diplomo, pridoblje-
no na filozofski fakulteti v Gradcu. To je bila Marija Wrigler, rojena leta
1879 v Novem mestu.10 Ker je bilo pred prvo svetovno vojno že maturantk
komaj za naštevanje v nekaj vrsticah, je jasno, da je iskanje diplomantk še
toliko težavnejše.
Pa tudi po dokončanju posamezne šole ženske niso bile enakopravne
moškim vrstnikom; omenil sem že omejitve pri opravljanju maturitetnih
izpitov. Razliko so še najbolj občutile tiste izobraženke, ki jih je bilo naj-
več in so tako najbolj »zbodle« v oči moške in jim postale pomembna kon-
kurenca v boju za zaslužek. To so bile seveda učiteljice. Te so imele zakon-
sko določeno nižjo plačo od moških kolegov, saj naj kot samske ne bi ime-
le takšnih materialnih potreb kot njihovi kolegi, ki so skrbeli za družino.
Za učiteljice je namreč veljal celibat, poroko učiteljice brez privoljenja pri-
stojne šolske oblasti pa so šteli za prostovoljno odpoved službe. Do formal-
nega približevanja plač učiteljev in učiteljic je prihajalo ob koncu 19. stole-
tja, toda dejansko so bile učiteljice še vedno na slabšem. Njihovi moški ko-
legi so namreč zasedali boljša in višja delovna mesta ter hitreje napredova-
li po plačilnih razredih.11
Pogled moških na žensko šolanje je na Slovenskem ostal večinsko od-
klonilen tudi po sprejetju liberalne šolske zakonodaje. Ženske bi morale,
po pisanju učiteljev v slovenskih pedagoških listih, skrbeti predvsem za
nravnost in vernost, če bi jih že šolali, bi morali pri izboru učnih vsebin v
prvi vrsti misliti na praktične zadeve, ki jih morajo obvladati matere in go-
spodinje. V tovrstnih pogledih v času ločevanja duhov nista pretirano raz-
ličnih načel zastopala niti oba sprta slovenska politična bloka, klerikalci in
9 Tjaša Mrgole Jukič, V šolo grem, pa pika!, v: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes,
ur. Tjaša Mrgole Jukič, Ptuj 1998, 113.
10 Aleksandra Serše, Profesorice, v: Splošno žensko društvo: 1901–1945, ur. Nataša Budna Ko-
drič in Aleksandra Serše, 232.
11 M. Peček, Feminizacija učiteljevanja, 62—68.
ni uri jih je profesor peljal nazaj v »njihov« prostor, kjer jih je pred nasle-
dnjo uro »pobral« profesor tistega predmeta.9
Ob številnih omejitvah so se dekleta le stežka prebijala skozi sistem, v
katerem so o vsem odločali moški, ki so v šolanju žensk videli nevarnost za
nravno življenje, opuščanje tradicionalnih vrednot, po katerih je ženskam
mesto v ozkem družinskem krogu, kasneje pa tudi vse bolj nevarno konku-
renco za delovna mesta. Malo je bilo že privatistk in hospitantk na gimna-
zijah, vse seveda niso prilezle do maturitetnih izpitov, še manj pa je bilo ta-
kšnih, ki so šolanje nadaljevale še na univerzitetni ravni. Po navedbah naj
bi tako šele leta 1906 dobili prvo Slovenko s fakultetno diplomo, pridoblje-
no na filozofski fakulteti v Gradcu. To je bila Marija Wrigler, rojena leta
1879 v Novem mestu.10 Ker je bilo pred prvo svetovno vojno že maturantk
komaj za naštevanje v nekaj vrsticah, je jasno, da je iskanje diplomantk še
toliko težavnejše.
Pa tudi po dokončanju posamezne šole ženske niso bile enakopravne
moškim vrstnikom; omenil sem že omejitve pri opravljanju maturitetnih
izpitov. Razliko so še najbolj občutile tiste izobraženke, ki jih je bilo naj-
več in so tako najbolj »zbodle« v oči moške in jim postale pomembna kon-
kurenca v boju za zaslužek. To so bile seveda učiteljice. Te so imele zakon-
sko določeno nižjo plačo od moških kolegov, saj naj kot samske ne bi ime-
le takšnih materialnih potreb kot njihovi kolegi, ki so skrbeli za družino.
Za učiteljice je namreč veljal celibat, poroko učiteljice brez privoljenja pri-
stojne šolske oblasti pa so šteli za prostovoljno odpoved službe. Do formal-
nega približevanja plač učiteljev in učiteljic je prihajalo ob koncu 19. stole-
tja, toda dejansko so bile učiteljice še vedno na slabšem. Njihovi moški ko-
legi so namreč zasedali boljša in višja delovna mesta ter hitreje napredova-
li po plačilnih razredih.11
Pogled moških na žensko šolanje je na Slovenskem ostal večinsko od-
klonilen tudi po sprejetju liberalne šolske zakonodaje. Ženske bi morale,
po pisanju učiteljev v slovenskih pedagoških listih, skrbeti predvsem za
nravnost in vernost, če bi jih že šolali, bi morali pri izboru učnih vsebin v
prvi vrsti misliti na praktične zadeve, ki jih morajo obvladati matere in go-
spodinje. V tovrstnih pogledih v času ločevanja duhov nista pretirano raz-
ličnih načel zastopala niti oba sprta slovenska politična bloka, klerikalci in
9 Tjaša Mrgole Jukič, V šolo grem, pa pika!, v: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes,
ur. Tjaša Mrgole Jukič, Ptuj 1998, 113.
10 Aleksandra Serše, Profesorice, v: Splošno žensko društvo: 1901–1945, ur. Nataša Budna Ko-
drič in Aleksandra Serše, 232.
11 M. Peček, Feminizacija učiteljevanja, 62—68.
