Page 212 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 5-6: Pravičnost, neoliberalizem in izobraževanje, ur. Urška Štremfel
P. 212
šol sko polje, let nik x x viiiii,,šštteevviillkkaa35––46
rica je hipotezo preverila empirično s strukturnim modeliranjem odnosov
in praktično s kvazieksperimentalnim načrtom. Za namene preverjanja
modela zmanjševanja agresivnosti z zmanjševanjem anksioznosti je upo
rabila mednarodno priznan program zmanjševanja anksioznosti PRIJA
TELJI (angl. Friends) (Barrett, 2005), ki se je izkazal za uspešnega v tujini
in pri nas. To je program socialnega in čustvenega učenja. Program je de
loval kot varovalni dejavnik. Še bolje se je izkazal pri osmošolkah kot pri
osmošolcih. Šlo je za telesno, verbalno, notranjo agresivnost in agresivnost
do avtoritete.
Anksioznost lahko definiramo na več načinov. Eden izmed najpo
gostejših in kompleksnejših je, da ima tri komponente, kot so kognitiv
na, emocionalna in vedenjska. Emocionalna komponenta je strah pred
nevarnostjo oz. ogroženostjo v prihodnosti. Definicije anksioznosti in
agresivnosti že vključujejo nekatere različne dejavnike njihovega pogoje
vanja in izražanja ali pa vsaj smeri, kje naj jih iščemo. Naravno je, da ne
kateri avtorji poudarjajo en sklop dejavnikov, drugi pa še drugačen sklop,
kar navsezadnje izostri takšen celovit pristop, ki omogoča tudi empirično
preverjanje Ani Kozini, bralcem pa razumevanje konkretnih rezultatov.
Anksioznost in agresivnost smo interpretirali po skupnem modelu, ker
pojava drug na drugega vplivata.
Pogojevalni psihosocialni (notranji in okoljski) dejavniki anksiozno
sti in agresivnosti so kar številni. Najdemo jih pri odtujenih odnosih že v
družini, ki se kažejo v pomanjkanju ljubezni do otroka, previsokih zahte
vah staršev za šolski uspeh, slabem učnem uspehu učencev, stigmatizaciji
sovrstnikov, nalezljivi agresivnosti v razredih, slabi šolski ali razredni kli
mi (denimo balkanski). Psihična stanja priučene nemoči, depresivnosti in
črnogledosti so neproduktivna za dobro komunikacijo. Jasno je, da nizka
in negativna samopodoba zanjo ni ustrezno izhodišče.
Na reaktivno agresivnost lahko gledamo kot na ponesrečeno asertiv
nost (jaz nisem v redu – ti nisi v redu), ki jo razlikujemo od t. i. proaktivne
agresivnosti kot upravičenega zavzemanja za svoje interese vključno s part
nerjevimi (jaz sem v redu – ti si v redu). V vsakdanjem jeziku nasilje samo
negativno konotirano. Pri načelu ničelne tolerance do (šolskega) nasilja na
letimo na paradoksalnost načela tolerance, ki pa ni predmet avtoričinega
presojanja kot tudi ne raba terminov »agresivnost in nasilje«. Če oprede
limo nasilje kot reaktivno agresivnost, razumemo, da gre za zmanjševanje.
Avtorica je primerjala različno stare udeležence v četrtem in osmem
razredu v letu 2007, enako stare udeležence v različnih časih – četrtošolce
v l. 2007 in osmošolce v l. 2011 prav tako kot osmošolce v l. 2007 in osmo
šolce v l. 2011 ter isto generacijo udeležencev v teku štirih let od l. 2007 do
2011. Anksioznost je v starostnih stopnjah višja pri dekletih kot pri fantih.
210
rica je hipotezo preverila empirično s strukturnim modeliranjem odnosov
in praktično s kvazieksperimentalnim načrtom. Za namene preverjanja
modela zmanjševanja agresivnosti z zmanjševanjem anksioznosti je upo
rabila mednarodno priznan program zmanjševanja anksioznosti PRIJA
TELJI (angl. Friends) (Barrett, 2005), ki se je izkazal za uspešnega v tujini
in pri nas. To je program socialnega in čustvenega učenja. Program je de
loval kot varovalni dejavnik. Še bolje se je izkazal pri osmošolkah kot pri
osmošolcih. Šlo je za telesno, verbalno, notranjo agresivnost in agresivnost
do avtoritete.
Anksioznost lahko definiramo na več načinov. Eden izmed najpo
gostejših in kompleksnejših je, da ima tri komponente, kot so kognitiv
na, emocionalna in vedenjska. Emocionalna komponenta je strah pred
nevarnostjo oz. ogroženostjo v prihodnosti. Definicije anksioznosti in
agresivnosti že vključujejo nekatere različne dejavnike njihovega pogoje
vanja in izražanja ali pa vsaj smeri, kje naj jih iščemo. Naravno je, da ne
kateri avtorji poudarjajo en sklop dejavnikov, drugi pa še drugačen sklop,
kar navsezadnje izostri takšen celovit pristop, ki omogoča tudi empirično
preverjanje Ani Kozini, bralcem pa razumevanje konkretnih rezultatov.
Anksioznost in agresivnost smo interpretirali po skupnem modelu, ker
pojava drug na drugega vplivata.
Pogojevalni psihosocialni (notranji in okoljski) dejavniki anksiozno
sti in agresivnosti so kar številni. Najdemo jih pri odtujenih odnosih že v
družini, ki se kažejo v pomanjkanju ljubezni do otroka, previsokih zahte
vah staršev za šolski uspeh, slabem učnem uspehu učencev, stigmatizaciji
sovrstnikov, nalezljivi agresivnosti v razredih, slabi šolski ali razredni kli
mi (denimo balkanski). Psihična stanja priučene nemoči, depresivnosti in
črnogledosti so neproduktivna za dobro komunikacijo. Jasno je, da nizka
in negativna samopodoba zanjo ni ustrezno izhodišče.
Na reaktivno agresivnost lahko gledamo kot na ponesrečeno asertiv
nost (jaz nisem v redu – ti nisi v redu), ki jo razlikujemo od t. i. proaktivne
agresivnosti kot upravičenega zavzemanja za svoje interese vključno s part
nerjevimi (jaz sem v redu – ti si v redu). V vsakdanjem jeziku nasilje samo
negativno konotirano. Pri načelu ničelne tolerance do (šolskega) nasilja na
letimo na paradoksalnost načela tolerance, ki pa ni predmet avtoričinega
presojanja kot tudi ne raba terminov »agresivnost in nasilje«. Če oprede
limo nasilje kot reaktivno agresivnost, razumemo, da gre za zmanjševanje.
Avtorica je primerjala različno stare udeležence v četrtem in osmem
razredu v letu 2007, enako stare udeležence v različnih časih – četrtošolce
v l. 2007 in osmošolce v l. 2011 prav tako kot osmošolce v l. 2007 in osmo
šolce v l. 2011 ter isto generacijo udeležencev v teku štirih let od l. 2007 do
2011. Anksioznost je v starostnih stopnjah višja pri dekletih kot pri fantih.
210
