Page 182 - Šolsko polje, XXXI, 2020, 3-4: Convention on the Rights of the Child: Educational Opportunities and Social Justice, eds. Zdenko Kodelja and Urška Štremfel
P. 182
šolsko polje, letnik xxxi, številka 3–4
Pri tem mu pomagajo šola, službe za poklicno orientacijo ter postavljen
načrt prehoda. Tak pristop pa je drugačen od prejšnjih pristopov, ki gra-
dijo zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami in invalidov na rehabilita-
ciji, torej na ukvarjanju s posameznikovo težavo, motnjo in invalidnostjo.
Pri samoodločanju sta poudarjena značilnost dispozicij (lastnos-
ti/potenciali), ki jih ima vsak, in izražena voljna dejavnost (Wehmeyer,
1996). Za Drobniča (2014) so močna področja v njegovem modelu kompe-
tenčnih prednosti ključna podlaga poklicne in razvojne usmeritve ter jed-
ro in opora za nadaljnji karierni razvoj. Tak pristop pomaga izboljšati po-
sameznikovo samopodobo, ker se posameznik usmerja na svoje potenciale
in ne na motnje. S tem se premakne identifikacija osebe od »invalidske«
na profesionalno. Zato principi rehabilitacije – osredotočenost in izhajan-
je iz motnje, bolezni in invalidnosti – v poklicnem odločanju in vodenju
kariere niso primerni, ker utrjujejo »invalidsko« samopodobo, ki se izra-
ža v nemoči, podrejenosti in samoomejevanju (Drobnič, ibid.).
Samoodločanje bi moralo po Wehmeyerju (ibid.) postati pomemb-
na prvina v vodenju kariere, in to v konkretnih vprašanjih poklicnega
odločanja in kariere. Zato mora biti karierna vizija, poklicna odločitev v
domeni posameznika. Ravno tako tudi individualni načrt prehoda in izo-
braževanja, ne pa svetovalcev, psihologov in REHA-komisij, ki odločajo
namesto posameznika. Vloga svetovalcev je v tem, da pomagajo osebi priti
do odločitve glede poklica, vendar naj bo ta pomoč nedirektivna, kar po-
meni, da svetovalec spodbuja posameznika, da pride do odločitve, ne pa
da svetovalec pove, katera odločitev je prava (Watts, 2006).
Invalidnost posameznika se pogosto povezuje z neambicioznim na-
črtovanjem poklicnega razvoja in kariere (Wehmeyer, 1996). Poleg tega pa
se že mlade s posebnimi potrebami namešča v posebne izobraževalne ob-
like in se jih s tem ločuje od drugih ter tako prikrajša za doseganje kom-
petenc, razvoj empatije in socialnih veščin, ki so nujne za karierni razvoj.
Zato je treba osebam s posebnimi potrebami omogočiti ustrezno spod-
budno okolje (integracija/inkluzija) ter druge vrste pomoči, da se dose-
že boljši nivo avtonomije (Drobnič, 2014). Zato naj se osebe vključujejo v
običajno okolje, torej v vse splošne izobraževalne ali zaposlitvene oblike, ki
ne pomenijo segregiranega (izločenega) okolja, ki poraja negativne asocia-
cije pri večini in občutke zapostavljenosti ter izločenosti. Zahtevno okolje
spodbuja intenzivni razvoj socialnih veščin, kar izhaja iz ugotovitev študij
o zrcalnih nevronih (Dobbs, 2006).
Zato so klasični modeli in pristopi v kariernem svetovanju oseb
s posebnimi potrebami, ki izhajajo iz pristopa avtoritete in pokrovitelj-
stva do posameznika, manj primerni, ravno tako svetovanje, ki teme-
lji na izhodiščni poziciji, ki jo predstavlja motnja, invalidnost ali težava
180
Pri tem mu pomagajo šola, službe za poklicno orientacijo ter postavljen
načrt prehoda. Tak pristop pa je drugačen od prejšnjih pristopov, ki gra-
dijo zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami in invalidov na rehabilita-
ciji, torej na ukvarjanju s posameznikovo težavo, motnjo in invalidnostjo.
Pri samoodločanju sta poudarjena značilnost dispozicij (lastnos-
ti/potenciali), ki jih ima vsak, in izražena voljna dejavnost (Wehmeyer,
1996). Za Drobniča (2014) so močna področja v njegovem modelu kompe-
tenčnih prednosti ključna podlaga poklicne in razvojne usmeritve ter jed-
ro in opora za nadaljnji karierni razvoj. Tak pristop pomaga izboljšati po-
sameznikovo samopodobo, ker se posameznik usmerja na svoje potenciale
in ne na motnje. S tem se premakne identifikacija osebe od »invalidske«
na profesionalno. Zato principi rehabilitacije – osredotočenost in izhajan-
je iz motnje, bolezni in invalidnosti – v poklicnem odločanju in vodenju
kariere niso primerni, ker utrjujejo »invalidsko« samopodobo, ki se izra-
ža v nemoči, podrejenosti in samoomejevanju (Drobnič, ibid.).
Samoodločanje bi moralo po Wehmeyerju (ibid.) postati pomemb-
na prvina v vodenju kariere, in to v konkretnih vprašanjih poklicnega
odločanja in kariere. Zato mora biti karierna vizija, poklicna odločitev v
domeni posameznika. Ravno tako tudi individualni načrt prehoda in izo-
braževanja, ne pa svetovalcev, psihologov in REHA-komisij, ki odločajo
namesto posameznika. Vloga svetovalcev je v tem, da pomagajo osebi priti
do odločitve glede poklica, vendar naj bo ta pomoč nedirektivna, kar po-
meni, da svetovalec spodbuja posameznika, da pride do odločitve, ne pa
da svetovalec pove, katera odločitev je prava (Watts, 2006).
Invalidnost posameznika se pogosto povezuje z neambicioznim na-
črtovanjem poklicnega razvoja in kariere (Wehmeyer, 1996). Poleg tega pa
se že mlade s posebnimi potrebami namešča v posebne izobraževalne ob-
like in se jih s tem ločuje od drugih ter tako prikrajša za doseganje kom-
petenc, razvoj empatije in socialnih veščin, ki so nujne za karierni razvoj.
Zato je treba osebam s posebnimi potrebami omogočiti ustrezno spod-
budno okolje (integracija/inkluzija) ter druge vrste pomoči, da se dose-
že boljši nivo avtonomije (Drobnič, 2014). Zato naj se osebe vključujejo v
običajno okolje, torej v vse splošne izobraževalne ali zaposlitvene oblike, ki
ne pomenijo segregiranega (izločenega) okolja, ki poraja negativne asocia-
cije pri večini in občutke zapostavljenosti ter izločenosti. Zahtevno okolje
spodbuja intenzivni razvoj socialnih veščin, kar izhaja iz ugotovitev študij
o zrcalnih nevronih (Dobbs, 2006).
Zato so klasični modeli in pristopi v kariernem svetovanju oseb
s posebnimi potrebami, ki izhajajo iz pristopa avtoritete in pokrovitelj-
stva do posameznika, manj primerni, ravno tako svetovanje, ki teme-
lji na izhodiščni poziciji, ki jo predstavlja motnja, invalidnost ali težava
180
