Page 214 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin

šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4

povečini Applovo pisanje tudi v prejšnjih delih. Tudi iz tega dela pa lah­
ko razberemo to, da obe plati podpirata druga drugo in pravzaprav pona­
zarjata odgovorno in refleksivno teorijo edukacije, ki se brez tega, da mi­
sli na družbene realnosti in na vloge socialnih, ekonomskih in političnih
dejavnikov v praksah vzgoje in izobraževanja, sploh ne more utemeljiti ter
legitimirati. Slej ko prej je Apple mislec družbene emancipacije skozi iz­
obraževanje, pri čemer vseskozi, podobno kot vrsta drugih kritičnih pe­
dagogov in sociologov izobraževanja, uvideva omejitve šolskih sistemov,
ki jih uravnavajo interesi dominacije in mehanizmi reprodukcije druž­
benih razlik. Apple nikoli ni okleval takrat, ko se je bilo treba soočiti s
konkret­nimi pojavi in situacijami družbenih regresij ter celo s krizami,
ki udarijo množice tako, da jih izpostavijo preganjanjem, pobijanjem, be­
gunstvu ipd. Tako, denimo, v uvodnem poglavju primerja žrtve samo na
prvi pogled »naravne«, v resnici pa tipično družbene katastrofe, orkana
Katrina v New Orleansu, in begunce iz Bosne v Sloveniji v letih spopadov
na o­ zemlju nekdanje Jugoslavije, pri čemer v obeh primerih najde zglede
samoorganizacije in kolektivnega zavedanja o pomenu vzgoje in izobraže­
vanja. Applovo vprašanje, ali edukacija lahko spremeni družbo, ni samo
stvar retorike. Iz njegovega razmišljanja namreč lahko razberemo poanto,
da izobraževanje kot agens znotraj družbe lahko vpliva na pozitivne spre­
membe, pri čemer namesto enoznačnega odgovora na vprašanje o poten­
cialih edukacije Apple formulira poziv k mobilizaciji različnih udeležen­
cev procesov izobraževanja k angažiranju in torej k zavestnemu delovanju
za spremembo družbe. Kajti v šolskih sistemih poleg upravljavcev, različ­
nih »deležnikov« dominantnih in ideologiziranih interesov neizbežno
delujejo izvajalci, ki se z gospostvom v družbeni strukturi moči in obla­
sti lahko identificirajo, se mu pasivno podrejajo ali pa se mu tudi avtono­
mno zoperstavijo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da Apple kot pogla­
vitne zaveznike v tem delovanju vidi učitelje. V poglavju o Paulu Freireju
Apple poveže »politiko vedenja in politiko ‚vedočih‘« s pomenom, ki ga
»imajo postkolonialni, globalni in kritični pedagoški pristopi«. V pisa­
nju, ki vsebuje tudi reminiscence na njegova osebna srečanja s Freirejem,
pa Apple opredeli devet nalog, v katerih se »mora angažirati kritična ana­
liza v edukaciji«. Teh devet točk lahko beremo kot hkrati teoretski in po­
litični program. Glede političnosti pri Applu ni dvoma, da je ključni pro­
blem n­ asproti emancipativnim težnjam za spremembo družbe politična
desnica, ki se prikazuje v politikah neokonservativizma, v ideologiji neo­
liberalizma in njihovih oblikah hegemonije. Poglavje, ki je osrediščeno z
razpravljanjem o izobraževanju v brazilskem Portu Alegru, kjer so uvedli
»močnejšo demokracijo« in »realizirali utopijo« s participacijo državlja­
nov, ponuja veliko prepričljivih ugovorov proti značilnim »argumentom«

212