Page 84 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 84
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Tudi iz tega prikaza je razvidno odstopanje raziskav Cvek in Pšunder,
2013, in Dekleva, 1996. Ostale vrednosti so bolj enakomerno porazdeljene
okoli točkovne ocene velikosti skupnega učinka (9,2 %). Ker obe omenjeni
raziskavi merita zgolj viktimizacijo, je statistično značilno višja ocena ve-
likosti učinkov le-te (0,138) kot pri samoprijavitvenih vrednostih (0,065)
lahko posledica odstopanja teh dveh raziskav, zato imajo zaključki po-
membne omejitve.
Zaključna razprava
Z opravljeno metaanalizo smo želeli podati oceno, kakšna je pojavnost
medvrstniškega nasilja v Sloveniji, če upoštevamo rezultate vseh do sedaj
opravljenih empiričnih raziskav na tem področju (1991–2019). S tem do-
bimo posplošene podatke, ki zmanjšujejo vpliv napak posameznih študij,
hkrati pa lahko preverimo, katere lastnosti raziskovanja vplivajo na razli-
ke v rezultatih. Zaključimo lahko, da je imelo na podlagi analiziranih pri-
spevkov približno 33 % otrok in mladostnikov že izkušnje z medvrstni-
škim nasiljem, 9,2 % pa jih je odgovorilo, da so to zaznali večkrat. Analiza
je pokazala, da se pojavnost skozi čas značilno ne spreminja, prav tako na
odgovore ne vpliva pomembno, po kakšni vrsti izkušnje sprašujemo (sto-
rilstvu ali viktimizaciji), kadar raziskujemo enkratne izkušnje. Učenci in
dijaki so občutno manjkrat odgovorili, da so takšno nasilje izvajali kot bili
žrtve, kadar so avtorji poudarili, da sprašujejo o ponavljajočih se dejanjih.
Pri teh so o izkušnjah tudi bolj pogosto poročali fantje kot dekleta. Po eni
strani sicer to lahko pomeni, da gre pri ponavljajočem se nadlegovanju za
specifična dejanja, ki jih pogosteje izkusijo fantje in jih izvaja manj otrok,
kot jih je žrtev. To se zdi smiselno, saj je lahko nadlegovanje, ki ga izvaja en
otrok, usmerjeno proti več žrtvam. Iz metodološkega vidika pa se na dru-
gi strani poraja sum, da gre za večji vpliv družbene zaželenosti odgovorov,
saj so ponavljajoča se dejanja hujša kot enkratna. Obstaja možnost, da to
bolj upoštevajo deklice in zato težje priznajo vpletenost v takšno dogaja-
nje, hkrati pa – sploh, kadar gre za ravnanja z višjo stopnjo nezaželenosti –
otroci lažje priznajo, da so bili žrtev kot pa storilci.
Visoka stopnja izračunane statistične heterogenosti v analizi opozar-
ja tudi na omejitve metaanalize. Že pri izboru raziskav v vzorec je bil naš
kriterij lahko zgolj dostopnost in ustrezna oblika zapisa rezultatov, saj je
primerljivih slovenskih raziskav občutno premalo, da bi jih lahko meto-
dološko kategorizirali in selekcionirali. Hkrati je nekonsistentnost zapi-
sa rezultatov med avtorji dodatno zmanjšala število raziskav, ki smo jih
lahko vključili v metaanalizo, zato smo jih na koncu primerjali zgolj de-
vet. Skupaj s pridobljenimi rezultati to kaže na neenotno raziskovanje,
uporabo raznolikih metod in vzorcev ter, posledično, na omejitve pri
82
Tudi iz tega prikaza je razvidno odstopanje raziskav Cvek in Pšunder,
2013, in Dekleva, 1996. Ostale vrednosti so bolj enakomerno porazdeljene
okoli točkovne ocene velikosti skupnega učinka (9,2 %). Ker obe omenjeni
raziskavi merita zgolj viktimizacijo, je statistično značilno višja ocena ve-
likosti učinkov le-te (0,138) kot pri samoprijavitvenih vrednostih (0,065)
lahko posledica odstopanja teh dveh raziskav, zato imajo zaključki po-
membne omejitve.
Zaključna razprava
Z opravljeno metaanalizo smo želeli podati oceno, kakšna je pojavnost
medvrstniškega nasilja v Sloveniji, če upoštevamo rezultate vseh do sedaj
opravljenih empiričnih raziskav na tem področju (1991–2019). S tem do-
bimo posplošene podatke, ki zmanjšujejo vpliv napak posameznih študij,
hkrati pa lahko preverimo, katere lastnosti raziskovanja vplivajo na razli-
ke v rezultatih. Zaključimo lahko, da je imelo na podlagi analiziranih pri-
spevkov približno 33 % otrok in mladostnikov že izkušnje z medvrstni-
škim nasiljem, 9,2 % pa jih je odgovorilo, da so to zaznali večkrat. Analiza
je pokazala, da se pojavnost skozi čas značilno ne spreminja, prav tako na
odgovore ne vpliva pomembno, po kakšni vrsti izkušnje sprašujemo (sto-
rilstvu ali viktimizaciji), kadar raziskujemo enkratne izkušnje. Učenci in
dijaki so občutno manjkrat odgovorili, da so takšno nasilje izvajali kot bili
žrtve, kadar so avtorji poudarili, da sprašujejo o ponavljajočih se dejanjih.
Pri teh so o izkušnjah tudi bolj pogosto poročali fantje kot dekleta. Po eni
strani sicer to lahko pomeni, da gre pri ponavljajočem se nadlegovanju za
specifična dejanja, ki jih pogosteje izkusijo fantje in jih izvaja manj otrok,
kot jih je žrtev. To se zdi smiselno, saj je lahko nadlegovanje, ki ga izvaja en
otrok, usmerjeno proti več žrtvam. Iz metodološkega vidika pa se na dru-
gi strani poraja sum, da gre za večji vpliv družbene zaželenosti odgovorov,
saj so ponavljajoča se dejanja hujša kot enkratna. Obstaja možnost, da to
bolj upoštevajo deklice in zato težje priznajo vpletenost v takšno dogaja-
nje, hkrati pa – sploh, kadar gre za ravnanja z višjo stopnjo nezaželenosti –
otroci lažje priznajo, da so bili žrtev kot pa storilci.
Visoka stopnja izračunane statistične heterogenosti v analizi opozar-
ja tudi na omejitve metaanalize. Že pri izboru raziskav v vzorec je bil naš
kriterij lahko zgolj dostopnost in ustrezna oblika zapisa rezultatov, saj je
primerljivih slovenskih raziskav občutno premalo, da bi jih lahko meto-
dološko kategorizirali in selekcionirali. Hkrati je nekonsistentnost zapi-
sa rezultatov med avtorji dodatno zmanjšala število raziskav, ki smo jih
lahko vključili v metaanalizo, zato smo jih na koncu primerjali zgolj de-
vet. Skupaj s pridobljenimi rezultati to kaže na neenotno raziskovanje,
uporabo raznolikih metod in vzorcev ter, posledično, na omejitve pri
82
