Page 10 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 10
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
tem pa so (nekatere) moralne vrednote postale pomembno bolj ranljive.
To sicer ni nov pojav, saj ga poznamo iz zgodovine: božansko avtoriteto
kraljev je denimo nadomestila avtoriteta sekularne države. Res pa je, pravi
Hendry, da so bile v poznem dvajsetem stoletju po razvitem svetu omajane
vse tradicionalne avtoritete, ki so podpirale tradicionalno moralo.
Drugi razlog pa so vrtci in šole. Ne samo, da – kot nekoliko ironično
pravi Hannah Arendt in se takoj zavzame za subjekt svojega govora – vsa
ko leto poteka velika invazija milijonov majhnih barbarov, ki se imenuje
jo otroci, na civilizacijo, civilizacije pa poskušajo te zavojevalce vzgojiti in
jim vcepiti občutek za to, kaj je prav. Vendar ne gre vselej za vcepljanje. Ne
katera družbena okolja (pravita Gunilla Dahlberg in Peter Moss) posku
šajo ta proces narediti z vzpostavitvijo etičnega okolja, v katerem etika ni
povezana s posredovanjem pravil, temveč s prakso, ki v ospredje postavlja
osebno odgovornost za sprejemanje etičnih odločitev posameznikov, ki so
vselej že v odnosih z drugimi posamezniki.
Družbena transformacija, ki postavlja pod vprašaj tradicionalno
družbeno moralo, in šola, ki sebe misli kot okolje, v katerem poteka prak
sa etike, sta dva močna razloga, zakaj je na področju edukacije potreben ne
le razmislek o moralno vzgoji, temveč tudi stalna refleksija tako diskurzov
o moralni vzgoji kot tudi praks etike. V tematskem bloku je zbrano nekaj
besedil, ki poskušajo prispevati k tej refleksiji.
Štrajn analizira odnos šole in etike v obdobju po »koncu Človeka«.
V filozofski tradiciji je bila etika povezana s konceptom subjekta, z relati
vizacijo subjekta v kritiki novoveške subjektivnosti pa tovrstno pojmovan
je izgubi svoj temelj. S tem se izpostavi vprašanje, kako ta izguba enotne
etike vpliva na vzgojno-izobraževalni proces. Avtor odgovor išče v kon
tekstu, ki ga določa pojem »proces resnice«.
Šimenc išče odgovor na vprašanje, kakšna je relevantnost prenašanja
vrednot v obdobju, ki se je zoperstavilo Durkheimovi koncepciji moralne
vzgoje kot vcepljanja družbeno priznanih moralnih norm in je v ospred
je postavilo avtonomnega posameznika. Avtorjeva teza je, da je obram
ba svobode subjekta vzbudila vtis o razcepu med posameznikom in druž
bo, personalizacija morale pa je okrnila družbeno vsebino morale in s tem
paradoksno prispevala k manjši svobodi subjekta. Strahovnik se ukvar
ja z vprašanjem, kakšno je mesto moralne teorije v moralni vzgoji. Raz
mislek govori v prid tezi, da je za moralno vzgojo pomemben integrativni
pristop, saj moralna vzgoja ne meri na prenos vrednot ali na pristajanje na
obstoječe vrednote, ampak na spodbujanje premisleka, na večanje moral
ne občutljivosti in ustvarjanje pogojev za dialog, moralna teorija pa je nje
gov pomemben sestavni del.
8
tem pa so (nekatere) moralne vrednote postale pomembno bolj ranljive.
To sicer ni nov pojav, saj ga poznamo iz zgodovine: božansko avtoriteto
kraljev je denimo nadomestila avtoriteta sekularne države. Res pa je, pravi
Hendry, da so bile v poznem dvajsetem stoletju po razvitem svetu omajane
vse tradicionalne avtoritete, ki so podpirale tradicionalno moralo.
Drugi razlog pa so vrtci in šole. Ne samo, da – kot nekoliko ironično
pravi Hannah Arendt in se takoj zavzame za subjekt svojega govora – vsa
ko leto poteka velika invazija milijonov majhnih barbarov, ki se imenuje
jo otroci, na civilizacijo, civilizacije pa poskušajo te zavojevalce vzgojiti in
jim vcepiti občutek za to, kaj je prav. Vendar ne gre vselej za vcepljanje. Ne
katera družbena okolja (pravita Gunilla Dahlberg in Peter Moss) posku
šajo ta proces narediti z vzpostavitvijo etičnega okolja, v katerem etika ni
povezana s posredovanjem pravil, temveč s prakso, ki v ospredje postavlja
osebno odgovornost za sprejemanje etičnih odločitev posameznikov, ki so
vselej že v odnosih z drugimi posamezniki.
Družbena transformacija, ki postavlja pod vprašaj tradicionalno
družbeno moralo, in šola, ki sebe misli kot okolje, v katerem poteka prak
sa etike, sta dva močna razloga, zakaj je na področju edukacije potreben ne
le razmislek o moralno vzgoji, temveč tudi stalna refleksija tako diskurzov
o moralni vzgoji kot tudi praks etike. V tematskem bloku je zbrano nekaj
besedil, ki poskušajo prispevati k tej refleksiji.
Štrajn analizira odnos šole in etike v obdobju po »koncu Človeka«.
V filozofski tradiciji je bila etika povezana s konceptom subjekta, z relati
vizacijo subjekta v kritiki novoveške subjektivnosti pa tovrstno pojmovan
je izgubi svoj temelj. S tem se izpostavi vprašanje, kako ta izguba enotne
etike vpliva na vzgojno-izobraževalni proces. Avtor odgovor išče v kon
tekstu, ki ga določa pojem »proces resnice«.
Šimenc išče odgovor na vprašanje, kakšna je relevantnost prenašanja
vrednot v obdobju, ki se je zoperstavilo Durkheimovi koncepciji moralne
vzgoje kot vcepljanja družbeno priznanih moralnih norm in je v ospred
je postavilo avtonomnega posameznika. Avtorjeva teza je, da je obram
ba svobode subjekta vzbudila vtis o razcepu med posameznikom in druž
bo, personalizacija morale pa je okrnila družbeno vsebino morale in s tem
paradoksno prispevala k manjši svobodi subjekta. Strahovnik se ukvar
ja z vprašanjem, kakšno je mesto moralne teorije v moralni vzgoji. Raz
mislek govori v prid tezi, da je za moralno vzgojo pomemben integrativni
pristop, saj moralna vzgoja ne meri na prenos vrednot ali na pristajanje na
obstoječe vrednote, ampak na spodbujanje premisleka, na večanje moral
ne občutljivosti in ustvarjanje pogojev za dialog, moralna teorija pa je nje
gov pomemben sestavni del.
8
