Page 21 - Klaudija Šterman Ivančič, Urška Štremfel, Igor Peras in Barbara Japelj Pavešić • Občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk: vpogledi mednarodnih raziskav znanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023
P. 21
Uvod
1.1 Opredelitev in relevantnost tematike
Občutek pripadnosti je ena izmed temeljnih človeških potreb (Maslow,
1958; Ryan in Deci, 2000), saj je v človeških bitjih prirojena želja po obli-
kovanju in vzdrževanju vsaj minimalne količine trajnih, pozitivnih in
pomembnih odnosov (Baumeister in Leary, 1995). Predstavlja subjektiv-
ni občutek posameznika, da je del sistemov v svoji okolici, vključno z dru-
žino, s prijatelji, šolo, z delovnim okoljem, s skupnostjo, kulturnimi sku-
pinami in fizičnimi lokacijami (Hagerty idr., 1992). Govorimo o zaznavi
posameznika glede njegove vloge in vključenosti v določenem okolju, ka-
terega del je.
Z razvojnega vidika je močan občutek pripadnosti pomemben za ra-
zvoj otroka in mladostnika in vpliva na družbeno identiteto (na primer
Brechwald in Prinstein, 2011), medosebne odnose (na primer Hagerty idr.,
1996), čustveno regulacijo (na primer Kia-Keating in Ellis, 2007) in ne na-
zadnje na uspešen prehod v odraslost (na primer O’Connor idr., 2011). Po-
memben vidik občutka pripadnosti otrok in mladostnikov se nanaša na
občutek pripadnosti, ki ga ti doživljajo v povezavi s svojo šolo. Šolo lah-
ko razumemo kot osnovno socializacijsko enoto in skupnost odnosov, ki
učencem in učenkam1 nudi priložnosti, da izpolnijo potrebo po pripadno-
1 V monografiji izraza učenci in učenke rabimo za splošno populacijo učečih se ter ka-
dar posebej navajamo, da gre za učence in učenke posameznih razredov osnovne
šole. Za sklicevanje na učence in učenke srednje šole rabimo izraza dijaki in dijaki-
nje.
21
1.1 Opredelitev in relevantnost tematike
Občutek pripadnosti je ena izmed temeljnih človeških potreb (Maslow,
1958; Ryan in Deci, 2000), saj je v človeških bitjih prirojena želja po obli-
kovanju in vzdrževanju vsaj minimalne količine trajnih, pozitivnih in
pomembnih odnosov (Baumeister in Leary, 1995). Predstavlja subjektiv-
ni občutek posameznika, da je del sistemov v svoji okolici, vključno z dru-
žino, s prijatelji, šolo, z delovnim okoljem, s skupnostjo, kulturnimi sku-
pinami in fizičnimi lokacijami (Hagerty idr., 1992). Govorimo o zaznavi
posameznika glede njegove vloge in vključenosti v določenem okolju, ka-
terega del je.
Z razvojnega vidika je močan občutek pripadnosti pomemben za ra-
zvoj otroka in mladostnika in vpliva na družbeno identiteto (na primer
Brechwald in Prinstein, 2011), medosebne odnose (na primer Hagerty idr.,
1996), čustveno regulacijo (na primer Kia-Keating in Ellis, 2007) in ne na-
zadnje na uspešen prehod v odraslost (na primer O’Connor idr., 2011). Po-
memben vidik občutka pripadnosti otrok in mladostnikov se nanaša na
občutek pripadnosti, ki ga ti doživljajo v povezavi s svojo šolo. Šolo lah-
ko razumemo kot osnovno socializacijsko enoto in skupnost odnosov, ki
učencem in učenkam1 nudi priložnosti, da izpolnijo potrebo po pripadno-
1 V monografiji izraza učenci in učenke rabimo za splošno populacijo učečih se ter ka-
dar posebej navajamo, da gre za učence in učenke posameznih razredov osnovne
šole. Za sklicevanje na učence in učenke srednje šole rabimo izraza dijaki in dijaki-
nje.
21
