Page 178 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 178
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: digitalizacija vzgoje in izobr aževanja ...
usposobljenosti učiteljev, ki naj bi te vsebine poučevali. To je še posebej pro-
blematično pri programih VZOM, ki jih najpogosteje izvajajo zdravstveni
delavci, ki večinoma niso ustrezno pedagoško usposobljeni. Vse to pa v pra-
ksi lahko pomeni, da medpredmetno povezovanje ne zaživi, kot je to pred-
videno z učnimi načrti. Zato ugotovitev, da so nekateri otroci in mlado-
stniki deležni pluralnejšega in inkluzivnejšega vstopa na področje spola in
spolnosti kot drugi, ne bi bila presenetljiva.
5. Zaključek
Na podlagi predstavljene analize učnih načrtov lahko sklenemo, da nekate-
ri šolski predmeti kot tudi program VZOM sicer presegajo zgolj medicinski
pogled na spolnost, vendar je tematski okvir spolne vzgoje v Sloveniji kljub
temu pretesen. Ne moremo trditi, da se posameznik na poti odraščanja ne
sreča tudi z nekaterimi učnimi vsebinami s področja spolne vzgoje, vendar
pa je ravno v tem tudi glavnina težave. Problematično je predvsem pomanj-
kanje regulacije in sistematizacije na tem področju, saj le-to ni prepozna-
no kot samostojna in strateško pomembna kompetenca. Tako so nekatere
vsebine s področja spolne vzgoje razdrobljene po različnih predmetih, med
katerimi pa ni prave povezave. V učnih načrtih spolna vzgoja nima lastnih
ciljev, ki bi se ukvarjali izključno s področjem celostnega razumevanja člo-
veške spolnosti in intime, od bioloških in medicinskih pa vse do socialnih
ter bolj humanističnih zornih kotov, kot to predvidevajo sodobne smerni-
ce UNESCA in SZO. Spolnost je še vedno predstavljena na izrazito norma-
tiven način. Kvalitetna in vključujoča spolna vzgoje pa bi morala temeljiti
predvsem na sprejemanju in obravnavi različnih spolnih praks ter ne toli-
ko posameznih spolnih skupin, ki so trenutno še vedno bolj ali manj ste-
reotipno povezane s posameznimi spolnimi praksami, kot npr. analna pe-
netracija pri homoseksualnih moških. Pri tem vsekakor velja poudariti, da
si lahko vsak svobodno izbira spolno prakso, dokler so vsi posamezniki
prostovoljno vpleteni, ob zavedanju tveganj, ki jih posamezna spolna pra-
ksa prinaša, in možnosti za njihovo obvladovanje. Nihče pa nas ne bi smel
obsojati za našo svobodno izbiro spolne prakse, še manj pa nas siliti v ne-
kaj, kar nam ne ustreza. To ključno sporočilo celostne in inkluzivne spol-
ne vzgoje, h kateri bi po zgledu UNESCA in SZO morale stremeti vse nju-
ne članice, tudi Slovenija, ni niti posredno naslovljeno v nobenem od učnih
načrtov. Poleg tega mednarodne smernice predvidevajo vključevanje spol-
ne vzgoje že v predšolsko obdobje, za kar pa v Sloveniji ni nikakršne for-
malne podlage. To je zelo očitno tudi iz Kurikuluma za vrtce (Bahovec et
178
usposobljenosti učiteljev, ki naj bi te vsebine poučevali. To je še posebej pro-
blematično pri programih VZOM, ki jih najpogosteje izvajajo zdravstveni
delavci, ki večinoma niso ustrezno pedagoško usposobljeni. Vse to pa v pra-
ksi lahko pomeni, da medpredmetno povezovanje ne zaživi, kot je to pred-
videno z učnimi načrti. Zato ugotovitev, da so nekateri otroci in mlado-
stniki deležni pluralnejšega in inkluzivnejšega vstopa na področje spola in
spolnosti kot drugi, ne bi bila presenetljiva.
5. Zaključek
Na podlagi predstavljene analize učnih načrtov lahko sklenemo, da nekate-
ri šolski predmeti kot tudi program VZOM sicer presegajo zgolj medicinski
pogled na spolnost, vendar je tematski okvir spolne vzgoje v Sloveniji kljub
temu pretesen. Ne moremo trditi, da se posameznik na poti odraščanja ne
sreča tudi z nekaterimi učnimi vsebinami s področja spolne vzgoje, vendar
pa je ravno v tem tudi glavnina težave. Problematično je predvsem pomanj-
kanje regulacije in sistematizacije na tem področju, saj le-to ni prepozna-
no kot samostojna in strateško pomembna kompetenca. Tako so nekatere
vsebine s področja spolne vzgoje razdrobljene po različnih predmetih, med
katerimi pa ni prave povezave. V učnih načrtih spolna vzgoja nima lastnih
ciljev, ki bi se ukvarjali izključno s področjem celostnega razumevanja člo-
veške spolnosti in intime, od bioloških in medicinskih pa vse do socialnih
ter bolj humanističnih zornih kotov, kot to predvidevajo sodobne smerni-
ce UNESCA in SZO. Spolnost je še vedno predstavljena na izrazito norma-
tiven način. Kvalitetna in vključujoča spolna vzgoje pa bi morala temeljiti
predvsem na sprejemanju in obravnavi različnih spolnih praks ter ne toli-
ko posameznih spolnih skupin, ki so trenutno še vedno bolj ali manj ste-
reotipno povezane s posameznimi spolnimi praksami, kot npr. analna pe-
netracija pri homoseksualnih moških. Pri tem vsekakor velja poudariti, da
si lahko vsak svobodno izbira spolno prakso, dokler so vsi posamezniki
prostovoljno vpleteni, ob zavedanju tveganj, ki jih posamezna spolna pra-
ksa prinaša, in možnosti za njihovo obvladovanje. Nihče pa nas ne bi smel
obsojati za našo svobodno izbiro spolne prakse, še manj pa nas siliti v ne-
kaj, kar nam ne ustreza. To ključno sporočilo celostne in inkluzivne spol-
ne vzgoje, h kateri bi po zgledu UNESCA in SZO morale stremeti vse nju-
ne članice, tudi Slovenija, ni niti posredno naslovljeno v nobenem od učnih
načrtov. Poleg tega mednarodne smernice predvidevajo vključevanje spol-
ne vzgoje že v predšolsko obdobje, za kar pa v Sloveniji ni nikakršne for-
malne podlage. To je zelo očitno tudi iz Kurikuluma za vrtce (Bahovec et
178
